#večjezičnost-povzetek
Naša izhodiščna vprašanja na oktobrsko raziskovalnico na temo večjezičnost so bila:
- Če je znanje enega tujega jezika nuja, znanje več tujih jezikov prednost, kako, kje in kdaj začeti z večjezičnostjo?
- Ali praznovanje evropskega dneva jezikov spodbuja #večjezičnost?
- Kako v vrtcih in šolah upoštevate materne jezike otrok, učencev, dijakov?
V objavljenih tvitih neposrednih odgovorov na vprašanja ni bilo. Bili pa so tviti s seminarjev in konference o zgodnjem učenju tujega jezika ter s seminarja o raznojezičnih pristopih. Iz teh se da sklepati, da je za razvoj večjezičnosti dobro začeti z učenjem tujih jezikov čim bolj zgodaj. V naših osnovnih šolah se učenci začnejo učiti prvi tuji jezik v 1. razredu, ter drugi tuji jezik v 4. razredu.
Ugotavljamo tudi, da je angleščina postala sopomenka za tuji jezik, čeprav je v šolah v Sloveniji prvi tuji jezik lahko tudi nemščina (trenutno na 40 osnovnih šolah). Sploh pa bi za angleščino kot globalni jezik in jezik mladih lahko rekli, da velja že skorajda za jezik okolja.
Večjezičnost je včasih poimenovana tudi dvojezičnost, kot je razvidno iz spodnje slike:
Večjezičnost je lahko tudi raznojezičnost. Kaj je to raznojezična in raznokulturna zmožnost, so imeli učitelji možnost spoznati na seminarju o Referenčnem okviru za pluralistične pristope, ki je izšel v založbi ZRSŠ tudi v slovenskem prevodu.
Na tem seminarju so udeleženci lahko izvedeli, kakšna je razlika med večjezičnostjo in raznojezičnostjo. Prva velja za pojav več jezikov na nekem področju, raznojezičnost pa pomeni, da en človek govori več jezikov. Večjezičnost se nanaša na območje, raznojezičnost na posameznika.
V raziskovalnici smo izvedeli, da tudi živali govorijo različne jezike, pač odvisno od države rojstva.
Jeziki so tako v središču učenja in življenja, da so nam postali že samoumevni. Kljub temu ne smemo prezreti pomembne vloge prevajalk in prevajalcev. Ste vedeli, da je večina knjig, ki smo jih prebrali (ali vsaj slišali o njih), prevedenih?
