Tema meseca: Izobrazba kot pomemben del identitete
Identiteta je tema, ki zaseda, če bi sodili po številu prispevkov, vse večji prostor družbenega dialoga. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opredeljuje kot sopomenko istovetnosti, ne zajema pa množice pomenov, ki jih je možno zaznati v obtoku javne in strokovne rabe. Vsem “novim”, “dodatnim” in “dopolnilnim” pomenom pa je ključno, da je identiteta širok, večplasten in celosten pojem, njeno oblikovanje pa možni vir človekovih konfliktov z družbo in samim s seboj.
Izobrazba in izobraževanje odločujoče vplivata na posameznikovo identiteto. Vpliv je lahko skladen samo s
posameznikovimi, lahko z družbenimi pričakovanji, lahko z obojimi. Otrok in mladostnik vsaj na del samospraševanj “kdo sem, kaj bom, kaj želim, kakšnega me pričakujejo…” dobi odgovor v šoli. Izobrazba mu pri tem pomaga. Izobražen človek zmore biti kritičen do sebe in do družbe, kar je koristno predvsem takrat, ko gre za odločitve, ki bi ga lahko ogrozile kot biološko in socialno bitje.
Zato nekateri strokovnjaki opozarjajo, da šola vse manj izobražuje in vse več (zgolj) usposablja. Pri čemer v usposabljanje ne štejejo samo pripravljanja za trg delovne sile, ampak tudi prisilno medpredmetnost, uvajanje miselnih veščin ter umeščanja novih predmetov v šolski predmetnik in podobno. Kritiki sedanjih šolskih programov opozarjajo tudi na neustrezno razmerje med veščinskim in akademskim znanjem ter izpostavljajo večno dilemo, koliko naj v izbrazbo mladega človeka prispeva naravoslovna in koliko družboslovna znanost, umetnost in humanistika.
Koliko slednje prispevajo k oblikovanju identitete, bo poskusila odgovoriti 1. konferenca DUH konec septembra. Mogoče bo celo polemizirala z Markom Twainom, ki je izjavil: “Zelo sem se moral potruditi, da šola ni vplivala na moje izobraževanje.”
Identiteta je tema, ki zaseda, če bi sodili po številu prispevkov, vse večji prostor družbenega dialoga. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opredeljuje kot sopomenko istovetnosti, ne zajema pa množice pomenov, ki jih je možno zaznati v obtoku javne in strokovne rabe. Vsem “novim”, “dodatnim” in “dopolnilnim” pomenom pa je ključno, da je identiteta širok, večplasten in celosten pojem, njeno oblikovanje pa možni vir človekovih konfliktov z družbo in samim s seboj.
Izobrazba in izobraževanje odločujoče vplivata na posameznikovo identiteto. Vpliv je lahko skladen samo s posameznikovimi, lahko z družbenimi pričakovanji, lahko z obojimi. Otrok in mladostnik vsaj na del samospraševanj “kdo sem, kaj bom, kaj želim, kakšnega me pričakujejo…” dobi odgovor v šoli. Izobrazba mu pri tem pomaga. Izobražen človek zmore biti kritičen do sebe in do družbe, kar je koristno predvsem takrat, ko gre za odločitve, ki bi ga lahko ogrozile kot biološko in socialno bitje.
Zato nekateri strokovnjaki opozarjajo, da šola vse manj izobražuje in vse več (zgolj) usposablja. Pri čemer v usposabljanje ne štejejo samo pripravljanja za trg delovne sile, ampak tudi prisilno medpredmetnost, uvajanje miselnih veščin ter umeščanja novih predmetov v šolski predmetnik in podobno. Kritiki sedanjih šolskih programov opozarjajo tudi na neustrezno razmerje med veščinskim in akademskim znanjem ter izpostavljajo večno dilemo, koliko naj v izbrazbo mladega človeka prispeva naravoslovna in koliko družboslovna znanost, umetnost in humanistika.
Koliko slednje prispevajo k oblikovanju identitete, bo poskusila odgovoriti 1. konferenca DUH konec septembra. Mogoče bo celo polemizirala z Markom Twainom, ki je izjavil: “Zelo sem se moral potruditi, da šola ni vplivala na moje izobraževanje.”
