Intervju z Vojkom Kunaverjem
Ste eden tistih, ki mu učitelji ne morejo očitati pomanjkanja šolske prakse. Kaj ste delali, preden ste prišli za svetovalca?
Če odštejem nekaj let izkušenj v gospodarstvu, ko sem delal na turistični agenciji kot vodič za angleško in francosko govoreče goste, sem šest let preživel na dveh osnovnih šolah, potem pa še štiri leta na moji gimnaziji – Jožeta Plečnika v Ljubljani, stari dobri Šubički, kjer sem se pred leti tudi sam šolal. Ponosen sem, ker je ena od mojih dijakinj doštudirala zgodovino in se na tej šoli zaposlila. V primerjavi z gimnazijo je glede na mojo osebno izkušnjo delo na osnovni šoli celo nekoliko zahtevnejše, potrebno je namreč veliko prilagajanja in predvsem razumevanja otrok, ki vstopajo z različnim potencialom in velikokrat tudi z različnimi vzorci vedenja.
Veliko se ukvarjate z mednarodno dejavnostjo. Ste član vladne medresorske komisije za holokavst in organizirate izobraževanja za učitelje iz Slovenije v Izraelu.
Res, že od začetka službovanja na Zavodu sem bil na pobudo Ministrstva vključen v mednarodne dejavnosti Sveta Evrope, British Councila, udeleževal sem se različnih mednarodnih konferenc. Zadnjih deset let intenzivno delujem v okviru organizacije IHRA (International Holocust Remeberance Aliance) v slovenski vladni medresorski komisiji. Ena od pomembnih nalog je tudi ozaveščanje mladih ne le o holokavstu, pač pa tudi o vseh zločinih proti človečnosti, ki pretresajo sodobni svet. Veliko smo naredili na področju izobraževanja slovenskih učiteljev na to tematiko. Letos aprila se je iz Izraela vrnila že tretja skupina učiteljev – tudi ta, tako kot tudi obe predhodni skupini, se je izjemno izkazala.
Ste tudi član predmetne komisije za NPZ pri zgodovini, iz nič ste pred dvajsetimi leti postavili zgodovinsko tekmovanje. Zakaj se vam zdi dobro, da svetovalci ZRSŠ sodelujemo v komisijah in smo organizatorji šolskih tekmovanj?
Naše delo v zunanjih komisijah je pomembno, ker s tem dvigujemo strokovni ugled Zavoda za šolstvo, smo aktivni kreatorji in sooblikovalci strokovnih usmeritev in delovanja v teh skupinah. Glede tekmovanja pa lahko rečem, da nam je v dvajsetih letih do tolikšne mere uspelo animirati šolsko sfero in zainteresirati mlade za zgodovino, da se je v ta tekmovanja vključilo preko sto tisoč osnovnošolcev, kar je res velika številka. Pa tudi učiteljem tekmovanje veliko pomeni. Nastalo je na njihovo željo in jim omogoča strokovni razvoj.
Ampak svetovalec se ne ukvarja samo s svojim predmetom. Vodili ste spremljavo pouka zasebne osnovne šole. Strokovno poročilo je bilo sprejeto. Ste si oddahnili?
Da, to je bil zame verjetno en od največjih izzivov v vseh letih dela na ZRSŠ. Spremljava zasebne OŠ Alojzija Šuštarja je potekala od leta 2009, jaz sem jo prevzel leta 2015, ko je kolegica odšla v pokoj. V dveh letih in pol sem dodobra spoznal delovanje te šole, s pomočjo naše odlične ekipe Zavodovih svetovalcev pa smo pripravili tudi kakovostna poročila, ki jih je sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje. Ob tej priložnosti bi se jim rad še enkrat zahvalil za opravljeno delo.
Velika septembrska naloga bo konferenca DUH. Prijave potekajo. S čim želite motivirati učitelje, da se konference udeležijo?
Kot je rekla ena od kolegic naše področne skupine, to je za nas velika priložnost, ki je ne smemo izpustiti. Želimo si, da bi vsi udeleženci z naših predmetnih področij, ki jih nagovarjamo, prepoznali strokovne izzive in aktualnost tematike. Konferenca bo namreč potekala pod naslovom Mladi in identiteta. Seveda pa je naša velika prednost v tem, da se bomo lahko v delavnicah/stezah posvetili predmetno specifičnim temam in ponudili učiteljem marsikaj novega, uporabnega za njihovo delo v razredu.
Učni načrt za zgodovino je najpogosteje na kritičnem situ javnosti. Vsi in vsak bi ga rad spreminjal. Ali kaj veste, če se bo spreminjal?
Učni načrti za zgodovino so bili posodobljeni pred desetimi leti, zaživeli so tako v srednjih šolah kot tudi v osnovni šoli. Želeli bi si opraviti tudi kako temeljitejšo evalvacijo in se pogovoriti z učitelji, kje so težave. Strinjam se, da naši mladi premalo poznajo najnovejšo zgodovino, tudi problematiko osamosvojitve Slovenije in nastanka naše države. V dokumentih je to zelo dobro opredeljeno, v praksi pa se morda še vedno ne izvaja dovolj. Ker pa so na vprašanja iz novejše slovenske zgodovine v očeh stroke in javnosti še vedno ponujajo različni odgovori, je seveda ves čas težnja po nekih spremembah. V takih primerih najbolje ravnajo tisti učitelji, ki strokovno avtonomno in suvereno obravnavajo ta poglavja.
Kaj bi položili na srce mlajšim kolegom, svetovalcem, ki se na novo zaposlujejo na Zavodu za šolstvo?
Kot prvo bi vsakomur, ki pride na Zavod za šolstvo, rad položil na srce, naj se zaveda, da je prišel v to institucijo, ker je dober strokovnjak in naj ostane zvest svoji stroki. Zavod za šolstvo ponuja številne možnosti za strokovno rast, treba je priložnosti prijeti z obema rokama. Kot drugo pa je sodelovanje s kolegi na Zavodu. Imamo velik potencial znanja, pa se mi vendarle zdi, da včasih premalo sodelujemo. To je škoda, ker skupaj zmoremo veliko več, dviguje se naša prepoznavnost. V preteklih letih sem veliko truda vlagal prav v sodelovanje med svojimi kolegicami in kolegi tako v predmetni kot tudi v področni skupini. Ni nujno, da se vedno o vsem strinjamo, a prav je, da najdemo kompromisno rešitev in kot Zavodovi delavci glede strokovnih rešitev navzven delujemo enotno, kar je pomembno sporočilo za naš šolski prostor.
Kmalu bo dvaindvajset let pedagoški svetovalec v »naši hiši«. Skoraj toliko časa je tudi vodja predmetne skupine za zgodovino. Dvanajst let vodi področno skupino za družboslovje, umetnost in humanistiko. Konstruktiven in povezovalen. Navezan na sodelavce v Območni enoti Ljubljana. Vedno pa postavlja v ospredje poslanstvo, zaradi katerega je prišel na Zavod: poučevanje zgodovine.
Vojko Kunaver
Ste eden tistih, ki mu učitelji ne morejo očitati pomanjkanja šolske prakse. Kaj ste delali, preden ste prišli za svetovalca?
Če odštejem nekaj let izkušenj v gospodarstvu, ko sem delal na turistični agenciji kot vodič za angleško in francosko govoreče goste, sem šest let preživel na dveh osnovnih šolah, potem pa še štiri leta na moji gimnaziji – Jožeta Plečnika v Ljubljani, stari dobri Šubički, kjer sem se pred leti tudi sam šolal. Ponosen sem, ker je ena od mojih dijakinj doštudirala zgodovino in se na tej šoli zaposlila. V primerjavi z gimnazijo je glede na mojo osebno izkušnjo delo na osnovni šoli celo nekoliko zahtevnejše, potrebno je namreč veliko prilagajanja in predvsem razumevanja otrok, ki vstopajo z različnim potencialom in velikokrat tudi z različnimi vzorci vedenja.
Veliko se ukvarjate z mednarodno dejavnostjo. Ste član vladne medresorske komisije za holokavst in organizirate izobraževanja za učitelje iz Slovenije v Izraelu.
Res, že od začetka službovanja na Zavodu sem bil na pobudo Ministrstva vključen v mednarodne dejavnosti Sveta Evrope, British Councila, udeleževal sem se različnih mednarodnih konferenc. Zadnjih deset let intenzivno delujem v okviru organizacije IHRA (International Holocust Remeberance Aliance) v slovenski vladni medresorski komisiji. Ena od pomembnih nalog je tudi ozaveščanje mladih ne le o holokavstu, pač pa tudi o vseh zločinih proti človečnosti, ki pretresajo sodobni svet. Veliko smo naredili na področju izobraževanja slovenskih učiteljev na to tematiko. Letos aprila se je iz Izraela vrnila že tretja skupina učiteljev – tudi ta, tako kot tudi obe predhodni skupini, se je izjemno izkazala.
Ste tudi član predmetne komisije za NPZ pri zgodovini, iz nič ste pred dvajsetimi leti postavili zgodovinsko tekmovanje. Zakaj se vam zdi dobro, da svetovalci ZRSŠ sodelujemo v komisijah in smo organizatorji šolskih tekmovanj?
Naše delo v zunanjih komisijah je pomembno, ker s tem dvigujemo strokovni ugled Zavoda za šolstvo, smo aktivni kreatorji in sooblikovalci strokovnih usmeritev in delovanja v teh skupinah. Glede tekmovanja pa lahko rečem, da nam je v dvajsetih letih do tolikšne mere uspelo animirati šolsko sfero in zainteresirati mlade za zgodovino, da se je v ta tekmovanja vključilo preko sto tisoč osnovnošolcev, kar je res velika številka. Pa tudi učiteljem tekmovanje veliko pomeni. Nastalo je na njihovo željo in jim omogoča strokovni razvoj.
Ampak svetovalec se ne ukvarja samo s svojim predmetom. Vodili ste spremljavo pouka zasebne osnovne šole. Strokovno poročilo je bilo sprejeto. Ste si oddahnili?
Da, to je bil zame verjetno en od največjih izzivov v vseh letih dela na ZRSŠ. Spremljava zasebne OŠ Alojzija Šuštarja je potekala od leta 2009, jaz sem jo prevzel leta 2015, ko je kolegica odšla v pokoj. V dveh letih in pol sem dodobra spoznal delovanje te šole, s pomočjo naše odlične ekipe Zavodovih svetovalcev pa smo pripravili tudi kakovostna poročila, ki jih je sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje. Ob tej priložnosti bi se jim rad še enkrat zahvalil za opravljeno delo.
Velika septembrska naloga bo konferenca DUH. Prijave potekajo. S čim želite motivirati učitelje, da se konference udeležijo?
Kot je rekla ena od kolegic naše področne skupine, to je za nas velika priložnost, ki je ne smemo izpustiti. Želimo si, da bi vsi udeleženci z naših predmetnih področij, ki jih nagovarjamo, prepoznali strokovne izzive in aktualnost tematike. Konferenca bo namreč potekala pod naslovom Mladi in identiteta. Seveda pa je naša velika prednost v tem, da se bomo lahko v delavnicah/stezah posvetili predmetno specifičnim temam in ponudili učiteljem marsikaj novega, uporabnega za njihovo delo v razredu.
Učni načrt za zgodovino je najpogosteje na kritičnem situ javnosti. Vsi in vsak bi ga rad spreminjal. Ali kaj veste, če se bo spreminjal?
Učni načrti za zgodovino so bili posodobljeni pred desetimi leti, zaživeli so tako v srednjih šolah kot tudi v osnovni šoli. Želeli bi si opraviti tudi kako temeljitejšo evalvacijo in se pogovoriti z učitelji, kje so težave. Strinjam se, da naši mladi premalo poznajo najnovejšo zgodovino, tudi problematiko osamosvojitve Slovenije in nastanka naše države. V dokumentih je to zelo dobro opredeljeno, v praksi pa se morda še vedno ne izvaja dovolj. Ker pa so na vprašanja iz novejše slovenske zgodovine v očeh stroke in javnosti še vedno ponujajo različni odgovori, je seveda ves čas težnja po nekih spremembah. V takih primerih najbolje ravnajo tisti učitelji, ki strokovno avtonomno in suvereno obravnavajo ta poglavja.
Kaj bi položili na srce mlajšim kolegom, svetovalcem, ki se na novo zaposlujejo na Zavodu za šolstvo?
Kot prvo bi vsakomur, ki pride na Zavod za šolstvo, rad položil na srce, naj se zaveda, da je prišel v to institucijo, ker je dober strokovnjak in naj ostane zvest svoji stroki. Zavod za šolstvo ponuja številne možnosti za strokovno rast, treba je priložnosti prijeti z obema rokama. Kot drugo pa je sodelovanje s kolegi na Zavodu. Imamo velik potencial znanja, pa se mi vendarle zdi, da včasih premalo sodelujemo. To je škoda, ker skupaj zmoremo veliko več, dviguje se naša prepoznavnost. V preteklih letih sem veliko truda vlagal prav v sodelovanje med svojimi kolegicami in kolegi tako v predmetni kot tudi v področni skupini. Ni nujno, da se vedno o vsem strinjamo, a prav je, da najdemo kompromisno rešitev in kot Zavodovi delavci glede strokovnih rešitev navzven delujemo enotno, kar je pomembno sporočilo za naš šolski prostor.
Kmalu bo dvaindvajset let pedagoški svetovalec v »naši hiši«. Skoraj toliko časa je tudi vodja predmetne skupine za zgodovino. Dvanajst let vodi področno skupino za družboslovje, umetnost in humanistiko. Konstruktiven in povezovalen. Navezan na sodelavce v Območni enoti Ljubljana. Vedno pa postavlja v ospredje poslanstvo, zaradi katerega je prišel na Zavod: poučevanje zgodovine.
Vojko Kunaver
