Intervju z Nevo Šečerov
Pedagoški svetovalec mora biti sposoben narediti marsikaj. Katero delo ste na ZRSŠ najraje opravljali?
Pokrivala sem področje italijanščine kot tujega in drugega jezika na narodno mešanem območju slovenske Istre v programih osnovnega, gimnazijskega in strokovnega izobraževanja. Naloge tega področja so bile vseskozi zame velik izziv. V devetdesetih letih sem bila osredotočena pretežno na teoretične vidike učenja in poučevanja. Moja ključna naloga je bila postaviti temelje sodobnega pouka italijanščine. Namen te prenove je bila posodobitev utečene učne prakse, ki ni vpeljevala življenjskih vsebin, pač pa se je ukvarjala pretežno z jezikom in jezikovno pravilnostjo. Pouk italijanščine ni spodbujal razvoja ključnih konceptov pouka tujega jezika – npr. razumevanja besedil, sporazumevanja, sporočanja, dela z viri itd.
V tem obdobju smo bili pedagoški svetovalci v ekspertnih skupinah za posamezna področja dobro organizirani. Mene so umestili v skupino svetovalcev za tuje jezike, hkrati pa sem intenzivno sodelovala z visokošolskimi strokovnjaki na področju didaktike tujih jezikov in z izbranimi učitelji praktiki. Temeljna naloga naše skupine je bila skladno z evropskimi smernicami opredeliti izhodišča pouka tujega jezika. Nastal je dokument z novimi koncepti, ki je nakazal odmik od tradicionalnega učenja in poučevanja in približevanje novi opredelitvi jezika kot ključne kompetence učečega se v sodobni raznojezični družbi. V obdobju po letu 2007 smo ta izhodišča nadgradili s sodobnimi didaktičnimi prijemi, usmerili smo se na posameznega učenca oz. dijaka, spremljali njegovo učenje in njegov napredek.
Z navdušenjem sem izvajala vse naloge s konkretnimi, za učenca relevantnimi in uresničljivimi cilji. Ti so se v učni praksi vedno izkazali kot pozitivni, saj so spodbudili boljše učne dosežke učencev ali višjo motivacijo za učenje. Zaradi tega razloga sem najraje obiskovala pouk na osnovnih in srednjih šolah, sodelovala z učitelji praktiki in skupaj z njimi izvajala primere učnih ur ali sklopov z vsebinami učenčevega interesnega področja. Vzorčne predstavitve smo opremili s klasičnimi in e-gradivi, ki smo jih delili na skupnih srečanjih. Ustvarila sem time motiviranih učiteljev. Ti so bili za udeležence usposabljanj s svojimi kakovostnimi izdelki pogosto prepričljivejši od skrbno pripravljenih teoretičnih izhodišč, ki sem jih posredovala na delovnih srečanjih skupaj s kolegi svetovalci.
Kaj je pretehtalo, da ste poučevanje na šoli zamenjali s svetovanjem na ZRSŠ?
Svojo 15-letno učiteljsko kariero sem pričela kot učitelj italijanskega jezika na osnovni šoli, na razredni in predmetni stopnji, nadaljevala sem jo na srednji strokovni šoli in zaključila na gimnaziji. V zadnjih letih poučevanja sem se vključila v Državno predmetno komisijo za italijanščino na splošni maturi. Kot članica te komisije sem imela številne priložnosti za intenzivno spopolnjevanje in sodelovanje z različnimi strokovnimi institucijami. Vedno bolj so me zanimali teoretični vidiki učenja in poučevanja, zato sem se odločila, da sprejmem izziv in se prijavim na delovno mesto pedagoške svetovalke.
Če štejemo še vaše šolanje, ste več kot pol stoletja šolo spremljali od znotraj. Kaj se je v tem času na šolah spremenilo in kaj je bil vzrok za spremembe?
Problem je mogoče v tem, da se šola kot institucija spreminja počasneje kot družba. Šolo v spremembe silijo novi šolski zakonodajni dokumenti, posodobljeni učni načrti, življenjski cilji učenja in poučevanja, vsebine in pristopi, drugačna vloga učitelja in učenca v spremenjenih družbenih razmerah. Velike spremembe v izobraževanju sproža tudi razvoj informacijske komunikacijske tehnologije. Šola pri vzgoji in izobraževanju otrok in mladostnikov igra manjšo vlogo, kot jo je igrala v preteklosti.
Zdi se, da se šola s težavo prilagaja novim razmeram v družbi. Oklepa se utečenih pristopov, se birokratizira. Učitelji so pogosto obremenjeni z nesmiselnimi opravili, odklanjajo novosti v didaktiki oz. le redki so pripravljeni na dodaten napor, ki je potreben pri posodabljanju učne prakse.
V zadnjih letih pred upokojitvijo sem se odločila, da se vsaj začasno vrnem v razred. Želela sem se ponovno preizkusiti v vlogi učitelja, želela sem tudi preveriti, ali so učni cilji uresničljivi in sodobni pristopi izvedljivi pri pouku italijanščine. Od učiteljev sem namreč velikokrat slišala, da se teoretičnih izhodišč ne dà izvajati v učni praksi, ker učenci niso motivirani za učenje.
Skupaj z matičnim učiteljem sem se vključila v pouk italijanščine v 3., 5. in 7. razredu. Rezultati petmesečnega projekta Timsko poučevanje italijanščine so potrdili, da so za obvladovanje razreda oz. za spodbujanje motivacije za učenje italijanščine v veliko pomoč sodobni pristopi, uporaba informacijske tehnologije, uvajanje sodobnih oblik dela in vrstniško sodelovanje. V timu z učitelji italijanščine smo dosegli zadane cilje, pouk je potekal v sproščenem delovnem vzdušju, učenci so dosegli višje učne rezultate. To se je pokazalo v vseh razredih na obeh šolah.
Če primerjam učence teh dveh osnovnih šol z mojimi učenci ali celo mojimi sošolci, ugotavljam, da se ti niso bistveno spremenili. So pa nekoliko drugačni v svoji odzivih: so bolj sproščeni, z lahkoto izražajo svoje nestrinjanje, so nekoliko bolj egocentrični, saj pričakujejo, da se jim posvečaš. Zahtevajo, da jih spoštuješ in ne dovolijo, da jih ponižuješ. Pri pouku so pripravljeni sodelovati, če so cilji učne ure osmišljeni, če jih obravnavana problematika v nekem smislu zadeva oz. če zaznajo neko osebno korist. Odklanjajo reševanje rutinskih nalog iz delovnega zvezka ali učenje na pamet in to tudi jasno pokažejo. Učitelj mora v tem primeru vložiti veliko truda, da učence pridobi, in ponuditi učno vsebino, ki jih bo spodbudila k razmišljanju in sodelovanju.
Po čem bo ZRSŠ zapisan v vašem lepem spominu?
Spominjala se bom …
… šestnajsturnih delovnikov s kolegicami, svetovalkami za tuje jezike, ko smo snovale učne načrte, izpitne kataloge znanja, priročnike za učitelje ali programe seminarjev; spominjala se bom kolegialnosti in solidarnosti v skupini,
… neprespanih noči zaradi nepredvidenih t. i. “padalskih” nalog s strani Ministrstva za šolstvo znanost in šport,
… skupnih zanimivih večdnevnih izobraževanj s tujimi predavatelji pri uvajanju maturitetnega izpita, učnih načrtov in večernega druženja, ki je sledil,
… Zavodovih ‘simpozijev’ in strahu, ki sem ga občutila pred nastopi v hladnih portoroških hotelih,
… izobraževanj v okviru projekta E-šolstvo, ki so včasih trajala pozno v noč.
Ne bom pozabila na kolege z Območne enote Kope in jih bom, upam, še dolgo obiskovala.
V spominu boste ostali vsi moji kolegi, s katerimi sem sodelovala.
Pogrešala bom ZRSŠ iz obdobja, preden so se pojavili projekti z bizarnimi naslovi in medlo vsebino.
Glede na to, da je svetovalčev delovnik tudi 16-urni, povejte, kako v pokoju preživljate krizo brezdelja?
Zadnji dve leti je svetovalčev delovnik zgolj 8-urni ali največ 10-urni, saj program Kadris ne dovoli daljšega delovnika. (se nasmeji) 8-urni delovnik pa zlahka nadomestim z novimi opravili v stiku z naravo, branjem in različnimi hobiji.
Moj najlepši upokojenski dan je ponedeljek. Vsak ponedeljek se vedno znova zavedam, da ne grem več v službo, zato mi ni treba skrbeti, ali bom našla parkirišče, pravilno seštela svoje delovne ure, pravočasno oddala zapisnik, poročilo, delovni načrt, seznam udeležencev delovnih srečanj …
Nobene krize brezdelja ne občutim, končno se lahko posvetim sebi in svoji družini.
Neva Šečerov je bila na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo 24 let pedagoška svetovalka za italijanščino. Delala je v Območni enoti Koper. Je avtorica in soavtorica številnih učnih načrtov za italijanski jezik, učbenikov, delovnih zvezkov in priročnikov za učitelje. Strokovno je sodelovala pri oblikovanju Evropskega jezikovnega listovnika za učence v starosti od 6 do 10 let, pri posodabljanju gimnazijskega pouka, nacionalnem preverjanju znanja, splošni in poklicni maturi ter umeščanju drugega tujega jezika v osnovnošolski program.
Neva Šečerov
Pedagoški svetovalec mora biti sposoben narediti marsikaj. Katero delo ste na ZRSŠ najraje opravljali?
Pokrivala sem področje italijanščine kot tujega in drugega jezika na narodno mešanem območju slovenske Istre v programih osnovnega, gimnazijskega in strokovnega izobraževanja. Naloge tega področja so bile vseskozi zame velik izziv. V devetdesetih letih sem bila osredotočena pretežno na teoretične vidike učenja in poučevanja. Moja ključna naloga je bila postaviti temelje sodobnega pouka italijanščine. Namen te prenove je bila posodobitev utečene učne prakse, ki ni vpeljevala življenjskih vsebin, pač pa se je ukvarjala pretežno z jezikom in jezikovno pravilnostjo. Pouk italijanščine ni spodbujal razvoja ključnih konceptov pouka tujega jezika – npr. razumevanja besedil, sporazumevanja, sporočanja, dela z viri itd.
V tem obdobju smo bili pedagoški svetovalci v ekspertnih skupinah za posamezna področja dobro organizirani. Mene so umestili v skupino svetovalcev za tuje jezike, hkrati pa sem intenzivno sodelovala z visokošolskimi strokovnjaki na področju didaktike tujih jezikov in z izbranimi učitelji praktiki. Temeljna naloga naše skupine je bila skladno z evropskimi smernicami opredeliti izhodišča pouka tujega jezika. Nastal je dokument z novimi koncepti, ki je nakazal odmik od tradicionalnega učenja in poučevanja in približevanje novi opredelitvi jezika kot ključne kompetence učečega se v sodobni raznojezični družbi. V obdobju po letu 2007 smo ta izhodišča nadgradili s sodobnimi didaktičnimi prijemi, usmerili smo se na posameznega učenca oz. dijaka, spremljali njegovo učenje in njegov napredek.
Z navdušenjem sem izvajala vse naloge s konkretnimi, za učenca relevantnimi in uresničljivimi cilji. Ti so se v učni praksi vedno izkazali kot pozitivni, saj so spodbudili boljše učne dosežke učencev ali višjo motivacijo za učenje. Zaradi tega razloga sem najraje obiskovala pouk na osnovnih in srednjih šolah, sodelovala z učitelji praktiki in skupaj z njimi izvajala primere učnih ur ali sklopov z vsebinami učenčevega interesnega področja. Vzorčne predstavitve smo opremili s klasičnimi in e-gradivi, ki smo jih delili na skupnih srečanjih. Ustvarila sem time motiviranih učiteljev. Ti so bili za udeležence usposabljanj s svojimi kakovostnimi izdelki pogosto prepričljivejši od skrbno pripravljenih teoretičnih izhodišč, ki sem jih posredovala na delovnih srečanjih skupaj s kolegi svetovalci.
Kaj je pretehtalo, da ste poučevanje na šoli zamenjali s svetovanjem na ZRSŠ?
Svojo 15-letno učiteljsko kariero sem pričela kot učitelj italijanskega jezika na osnovni šoli, na razredni in predmetni stopnji, nadaljevala sem jo na srednji strokovni šoli in zaključila na gimnaziji. V zadnjih letih poučevanja sem se vključila v Državno predmetno komisijo za italijanščino na splošni maturi. Kot članica te komisije sem imela številne priložnosti za intenzivno spopolnjevanje in sodelovanje z različnimi strokovnimi institucijami. Vedno bolj so me zanimali teoretični vidiki učenja in poučevanja, zato sem se odločila, da sprejmem izziv in se prijavim na delovno mesto pedagoške svetovalke.
Če štejemo še vaše šolanje, ste več kot pol stoletja šolo spremljali od znotraj. Kaj se je v tem času na šolah spremenilo in kaj je bil vzrok za spremembe?
Problem je mogoče v tem, da se šola kot institucija spreminja počasneje kot družba. Šolo v spremembe silijo novi šolski zakonodajni dokumenti, posodobljeni učni načrti, življenjski cilji učenja in poučevanja, vsebine in pristopi, drugačna vloga učitelja in učenca v spremenjenih družbenih razmerah. Velike spremembe v izobraževanju sproža tudi razvoj informacijske komunikacijske tehnologije. Šola pri vzgoji in izobraževanju otrok in mladostnikov igra manjšo vlogo, kot jo je igrala v preteklosti.
Zdi se, da se šola s težavo prilagaja novim razmeram v družbi. Oklepa se utečenih pristopov, se birokratizira. Učitelji so pogosto obremenjeni z nesmiselnimi opravili, odklanjajo novosti v didaktiki oz. le redki so pripravljeni na dodaten napor, ki je potreben pri posodabljanju učne prakse.
V zadnjih letih pred upokojitvijo sem se odločila, da se vsaj začasno vrnem v razred. Želela sem se ponovno preizkusiti v vlogi učitelja, želela sem tudi preveriti, ali so učni cilji uresničljivi in sodobni pristopi izvedljivi pri pouku italijanščine. Od učiteljev sem namreč velikokrat slišala, da se teoretičnih izhodišč ne dà izvajati v učni praksi, ker učenci niso motivirani za učenje.
Skupaj z matičnim učiteljem sem se vključila v pouk italijanščine v 3., 5. in 7. razredu. Rezultati petmesečnega projekta Timsko poučevanje italijanščine so potrdili, da so za obvladovanje razreda oz. za spodbujanje motivacije za učenje italijanščine v veliko pomoč sodobni pristopi, uporaba informacijske tehnologije, uvajanje sodobnih oblik dela in vrstniško sodelovanje. V timu z učitelji italijanščine smo dosegli zadane cilje, pouk je potekal v sproščenem delovnem vzdušju, učenci so dosegli višje učne rezultate. To se je pokazalo v vseh razredih na obeh šolah.
Če primerjam učence teh dveh osnovnih šol z mojimi učenci ali celo mojimi sošolci, ugotavljam, da se ti niso bistveno spremenili. So pa nekoliko drugačni v svoji odzivih: so bolj sproščeni, z lahkoto izražajo svoje nestrinjanje, so nekoliko bolj egocentrični, saj pričakujejo, da se jim posvečaš. Zahtevajo, da jih spoštuješ in ne dovolijo, da jih ponižuješ. Pri pouku so pripravljeni sodelovati, če so cilji učne ure osmišljeni, če jih obravnavana problematika v nekem smislu zadeva oz. če zaznajo neko osebno korist. Odklanjajo reševanje rutinskih nalog iz delovnega zvezka ali učenje na pamet in to tudi jasno pokažejo. Učitelj mora v tem primeru vložiti veliko truda, da učence pridobi, in ponuditi učno vsebino, ki jih bo spodbudila k razmišljanju in sodelovanju.
Po čem bo ZRSŠ zapisan v vašem lepem spominu?
Spominjala se bom …
… šestnajsturnih delovnikov s kolegicami, svetovalkami za tuje jezike, ko smo snovale učne načrte, izpitne kataloge znanja, priročnike za učitelje ali programe seminarjev; spominjala se bom kolegialnosti in solidarnosti v skupini,
… neprespanih noči zaradi nepredvidenih t. i. “padalskih” nalog s strani Ministrstva za šolstvo znanost in šport,
… skupnih zanimivih večdnevnih izobraževanj s tujimi predavatelji pri uvajanju maturitetnega izpita, učnih načrtov in večernega druženja, ki je sledil,
… Zavodovih ‘simpozijev’ in strahu, ki sem ga občutila pred nastopi v hladnih portoroških hotelih,
… izobraževanj v okviru projekta E-šolstvo, ki so včasih trajala pozno v noč.
Ne bom pozabila na kolege z Območne enote Kope in jih bom, upam, še dolgo obiskovala.
V spominu boste ostali vsi moji kolegi, s katerimi sem sodelovala.
Pogrešala bom ZRSŠ iz obdobja, preden so se pojavili projekti z bizarnimi naslovi in medlo vsebino.
Glede na to, da je svetovalčev delovnik tudi 16-urni, povejte, kako v pokoju preživljate krizo brezdelja?
Zadnji dve leti je svetovalčev delovnik zgolj 8-urni ali največ 10-urni, saj program Kadris ne dovoli daljšega delovnika. (se nasmeji) 8-urni delovnik pa zlahka nadomestim z novimi opravili v stiku z naravo, branjem in različnimi hobiji.
Moj najlepši upokojenski dan je ponedeljek. Vsak ponedeljek se vedno znova zavedam, da ne grem več v službo, zato mi ni treba skrbeti, ali bom našla parkirišče, pravilno seštela svoje delovne ure, pravočasno oddala zapisnik, poročilo, delovni načrt, seznam udeležencev delovnih srečanj …
Nobene krize brezdelja ne občutim, končno se lahko posvetim sebi in svoji družini.
