Intervju z Darinko Brezovnik Pintarič
Vam je pripravljanje Zavodovega dne, ki vsakih 9 let doleti območno enoto, prijetna dolžnost ali naporna obveznost?
Je tudi obveznost, predvsem pa je prijetna dolžnost. Rada pomagam, kjer koli me potrebujejo. Takrat se s sodelavci na enoti še bolj povežemo in si želimo kar se le da zanimivo predstaviti našo koroško enoto, ki je resda majhna, a vseeno velika. Predvsem pa se razveselim, ko se srečam s svojimi kolegicami z drugih enot in sedeža, s katerimi se drugače skorajda ne vidimo.
Je delo na najmanjši območni enoti za vas prednost ali težava?
Prednost majhnosti je v tem, da smo med seboj zelo povezani, se dobro poznamo in si veliko pomagamo. Veliko težavo pa vidim v tem, da nas je vedno manj in imamo samo pedagoški svetovalki za slovenščino in kemijo. Odkar so se trije sodelavci upokojili, nimamo več svetovalcev za predšolsko vzgojo, za razredni pouk, pogrešamo tudi kolega fizika. Pogosto se pri nas zgodi, da smo na OE samo jaz in sodelavca za usmerjanje otrok.
Spominjate se tudi časov, ko je bilo na OE Slovenj Gradec več pedagoških svetovalcev in ko je imel Zavod v »prejšnjem sistemu« precej bolj drugačno vlogo. Kako ste doživljali službene spremembe zadnjih trideset let?
Ko sem prišla na Zavod RS za šolstvo (takrat še v Dravograd) davnega leta 1988, sem bila na OE edina ženska poleg predstojnika in treh svetovalcev. Se je pa vse hitro spremenilo na bolje in nas je bilo zaposlenih devet. Bili smo po številu in strokovno tako močni, da je bilo prijetno delati. Dela je bilo veliko, a se je videl iz leta v leto velik napredek na vseh področjih.
Kako pa se je spreminjalo vaše delo? Verjetno vas niso samo preimenovali iz tajnic v strokovne sodelavke.
Moje delo se je v 30 letih nenehno spreminjalo. Če se spomnim samo začetkov, ko sem še pisala dopise na pisalni stroj, 5–6 kopij istega dopisa, da sem jih potem lahko razposlala vsem vzgojno-izobraževalnim organizacijam.
Zdaj smo tehnično bolje opremljeni in delo poslovne sekretarke zahteva poznavanje in uporabo različnih digitalnih orodij in aplikacij ( npr. Excel, Word, Eba, Oracle, Kadris…).
Zdi pa se, da je dela vedno več, saj takrat, ko je potrebno priskočiti na pomoč drugim enotam, delamo tudi na daljavo. Nekaj let nazaj sem bila pol leta hkrati tajnica še za OE Maribor.
Danes bi se skoraj lahko imenovala strokovna sodelavka za otroke s posebnimi potrebami, saj se večino mojega dela vrti okoli tega.
Kako pa se spominjate časov, ko je za vrednotenje eksternih preverjanj znanja, ker še ni bilo Državnega izpitnega centra, Zavod RS za šolstvo tudi tehnično skrbel za nemoten potek NPZ?
Z veseljem se spominjam teh časov, saj smo imeli veliko več stikov s šolami, učitelji, ravnatelji, ki so pogosto prihajali na OE. Bilo je naporno, a vseeno lepo. Vso tehnično podporo, ki smo jo nudili in vse, kar je bilo povezano v zvezi s tem, mi ni bilo težko opravljati. Prav nasprotno – bilo mi je v veselje, čeprav smo morali »peš« prešteti in razvrstiti vse preizkuse, po skoraj 2000 za vsak predmet. Včasih sem sama včasih pa po »nareku« svetovalca vnesla v računalnik točke in potem še rezultate ugovorov. Vmes je bilo kdaj prav zabavno, ko smo imeli vsa tla v pisarnah pokrita z gradivom …
Vaša diplomska naloga se ukvarja z lajšanjem depresije. Kako se depresiji najlažje izognemo?
Ker se z depresijo spopadam včasih bolj včasih manj uspešno že 18 let, sem se odločila, da se tudi v diplomskem delu posvetim tej temi, ker si želim ljudem tudi na tem področju pomagati.
Kako se depresiji izogniti, ne znam odgovoriti, ker je to, kot bi me vprašali, kako se izogniti stresu v današnjem času, ki nas obdaja 24 ur na dan.
Lahko pa naštejem vsaj nekaj predlogov, kako si lahko pomagamo pri lajšanju težav. Z zdravim načinom življenja, npr. z zdravo prehrano, gibanjem, dobrim spancem, sprostitvenimi tehnikami, socialnim mreženjem … Poleg tega pa je tudi zelo pomembno, da imamo podporo domačih in sodelavcev.
Prosim, za zaključek intervjuja nam zaupajte še katero od zavodskih anekdot …
V prejšnjih časih je bil »šef« predstojnik OE še tiste stare sorte. Ob odhodu na službeno pot se mu je še blizu enote avto ustavil. Zmanjkalo mu je goriva. Gospod me je po telefonu (bili so samo stacionarni) poklical v pisarno in mi naročil, naj stvar uredim. S »kanglo« sem odšla na črpalko, vanjo natočila gorivo, odšla do avta, napolnila rezervoar in mu avto odpeljala do OE, kamor je naš šef odšel peš, da je lahko po tem od tam nadaljeval svojo službeno pot …
Že trideset let je zaposlena na Zavodu RS za šolstvo. Ves čas na koroški območni enoti. Pred kratkim je diplomirala kot organizator socialnega mreženja, s čimer dokazuje, da poslanstvo Zavoda ni le izobraževati druge, ampak tudi z lastnim zgledom utemeljevati potrebo po vseživljenjskem učenju. Pri delu je vedno opogumljajoča, spodbudna in organizacijsko vešča ter vedno usmerjena v pomoč – ne glede na službene obveznosti in druge okoliščine. V teh dneh je poleg svojega rednega dela zavzeta še s pripravami septembrskega dneva ZRSŠ, ki ga letos organizira slovenjgraška enota.
Darinka Brezovnik Pintarič
Vam je pripravljanje Zavodovega dne, ki vsakih 9 let doleti območno enoto, prijetna dolžnost ali naporna obveznost?
Je tudi obveznost, predvsem pa je prijetna dolžnost. Rada pomagam, kjer koli me potrebujejo. Takrat se s sodelavci na enoti še bolj povežemo in si želimo kar se le da zanimivo predstaviti našo koroško enoto, ki je resda majhna, a vseeno velika. Predvsem pa se razveselim, ko se srečam s svojimi kolegicami z drugih enot in sedeža, s katerimi se drugače skorajda ne vidimo.
Je delo na najmanjši območni enoti za vas prednost ali težava?
Prednost majhnosti je v tem, da smo med seboj zelo povezani, se dobro poznamo in si veliko pomagamo. Veliko težavo pa vidim v tem, da nas je vedno manj in imamo samo pedagoški svetovalki za slovenščino in kemijo. Odkar so se trije sodelavci upokojili, nimamo več svetovalcev za predšolsko vzgojo, za razredni pouk, pogrešamo tudi kolega fizika. Pogosto se pri nas zgodi, da smo na OE samo jaz in sodelavca za usmerjanje otrok.
Spominjate se tudi časov, ko je bilo na OE Slovenj Gradec več pedagoških svetovalcev in ko je imel Zavod v »prejšnjem sistemu« precej bolj drugačno vlogo. Kako ste doživljali službene spremembe zadnjih trideset let?
Ko sem prišla na Zavod RS za šolstvo (takrat še v Dravograd) davnega leta 1988, sem bila na OE edina ženska poleg predstojnika in treh svetovalcev. Se je pa vse hitro spremenilo na bolje in nas je bilo zaposlenih devet. Bili smo po številu in strokovno tako močni, da je bilo prijetno delati. Dela je bilo veliko, a se je videl iz leta v leto velik napredek na vseh področjih.
Kako pa se je spreminjalo vaše delo? Verjetno vas niso samo preimenovali iz tajnic v strokovne sodelavke.
Moje delo se je v 30 letih nenehno spreminjalo. Če se spomnim samo začetkov, ko sem še pisala dopise na pisalni stroj, 5–6 kopij istega dopisa, da sem jih potem lahko razposlala vsem vzgojno-izobraževalnim organizacijam.
Zdaj smo tehnično bolje opremljeni in delo poslovne sekretarke zahteva poznavanje in uporabo različnih digitalnih orodij in aplikacij ( npr. Excel, Word, Eba, Oracle, Kadris…).
Zdi pa se, da je dela vedno več, saj takrat, ko je potrebno priskočiti na pomoč drugim enotam, delamo tudi na daljavo. Nekaj let nazaj sem bila pol leta hkrati tajnica še za OE Maribor.
Danes bi se skoraj lahko imenovala strokovna sodelavka za otroke s posebnimi potrebami, saj se večino mojega dela vrti okoli tega.
Kako pa se spominjate časov, ko je za vrednotenje eksternih preverjanj znanja, ker še ni bilo Državnega izpitnega centra, Zavod RS za šolstvo tudi tehnično skrbel za nemoten potek NPZ?
Z veseljem se spominjam teh časov, saj smo imeli veliko več stikov s šolami, učitelji, ravnatelji, ki so pogosto prihajali na OE. Bilo je naporno, a vseeno lepo. Vso tehnično podporo, ki smo jo nudili in vse, kar je bilo povezano v zvezi s tem, mi ni bilo težko opravljati. Prav nasprotno – bilo mi je v veselje, čeprav smo morali »peš« prešteti in razvrstiti vse preizkuse, po skoraj 2000 za vsak predmet. Včasih sem sama včasih pa po »nareku« svetovalca vnesla v računalnik točke in potem še rezultate ugovorov. Vmes je bilo kdaj prav zabavno, ko smo imeli vsa tla v pisarnah pokrita z gradivom …
Vaša diplomska naloga se ukvarja z lajšanjem depresije. Kako se depresiji najlažje izognemo?
Ker se z depresijo spopadam včasih bolj včasih manj uspešno že 18 let, sem se odločila, da se tudi v diplomskem delu posvetim tej temi, ker si želim ljudem tudi na tem področju pomagati.
Kako se depresiji izogniti, ne znam odgovoriti, ker je to, kot bi me vprašali, kako se izogniti stresu v današnjem času, ki nas obdaja 24 ur na dan.
Lahko pa naštejem vsaj nekaj predlogov, kako si lahko pomagamo pri lajšanju težav. Z zdravim načinom življenja, npr. z zdravo prehrano, gibanjem, dobrim spancem, sprostitvenimi tehnikami, socialnim mreženjem … Poleg tega pa je tudi zelo pomembno, da imamo podporo domačih in sodelavcev.
Prosim, za zaključek intervjuja nam zaupajte še katero od zavodskih anekdot …
V prejšnjih časih je bil »šef« predstojnik OE še tiste stare sorte. Ob odhodu na službeno pot se mu je še blizu enote avto ustavil. Zmanjkalo mu je goriva. Gospod me je po telefonu (bili so samo stacionarni) poklical v pisarno in mi naročil, naj stvar uredim. S »kanglo« sem odšla na črpalko, vanjo natočila gorivo, odšla do avta, napolnila rezervoar in mu avto odpeljala do OE, kamor je naš šef odšel peš, da je lahko po tem od tam nadaljeval svojo službeno pot …
Že trideset let je zaposlena na Zavodu RS za šolstvo. Ves čas na koroški območni enoti. Pred kratkim je diplomirala kot organizator socialnega mreženja, s čimer dokazuje, da poslanstvo Zavoda ni le izobraževati druge, ampak tudi z lastnim zgledom utemeljevati potrebo po vseživljenjskem učenju. Pri delu je vedno opogumljajoča, spodbudna in organizacijsko vešča ter vedno usmerjena v pomoč – ne glede na službene obveznosti in druge okoliščine. V teh dneh je poleg svojega rednega dela zavzeta še s pripravami septembrskega dneva ZRSŠ, ki ga letos organizira slovenjgraška enota.
Darinka Brezovnik Pintarič
