Intervju z Alenko Andrin
Kateri so bili razlogi, da ste se pred skoraj devetimi leti zaposlili na ZRSŠ?
Edini razlog je bil strokovni izziv. Že kot učiteljica sem sodelovala z ZRSŠ, predvsem pri uvajanju novih programov v srednjem strokovnem in poklicnem izobraževanju. Bila sem namreč v timu, ki je na šoli uvajal nov program – tehnik mehatronike. Tudi v Sloveniji je bila to popolna novost
Ker vas je v predmetni skupini več svetovalcev, si delo in območje delovanja delite. Drži? Z učitelji katerega dela Slovenije največ sodelujete in s katerimi vrstami šol?
Vso Slovenijo – in to po vsej vertikali, od 1. razreda osnovne šole pa vse do zaključka srednješolskega izobraževanja, pokrivamo zgolj štiri svetovalke. Ker prihajam z OE Ljubljana, največ sodelujem s šolami osrednje Slovenije, večinoma pa pokrivam tudi Dolenjsko, saj v tem delu nimamo svetovalca za angleščino. Trenutno zaradi uvajanja tujega jezika v prvem triletju največ sodelujem z učitelji osnovnih šol – tako razrednimi kot predmetnimi. Sicer pa zelo rada sodelujem z učitelji, ki poučujejo v programih srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja, saj se tam počutim najbolj »doma«. Dvajset let sem namreč poučevala prav v teh programih tako v rednem kot izrednem izobraževanju in zato se s temi učitelji najlaže poistovetim in razumem njihove težave.
Omenili ste strokovne šole. Koliko časa vam vzame delo v komisiji za poklicno maturo in kaj vse spada v to delo?
Delo v državni predmetni komisiji za poklicno maturo iz angleščine vzame kar precej časa, saj to ne pomeni zgolj pripravljanja nalog za izpitne komplete, temveč tudi izvedbo moderacij, vsebinsko umeščanje uporabljenih nalog v elektronsko podatkovno zbirko, izobraževanje iz testiranja, pripravo in izvedbo spremljave ustnega in pisnega dela poklicne mature, pa še kaj bi se našlo. Moram pa poudariti, da to delo ni del delovnih obveznosti v okviru ZRSŠ, pač pa je to delo, ki ga opravljam v prostem času. Odkar sem na ZRSŠ sem tudi koordinatorica, v zadnjih letih pa tudi ena od izvajalk seminarja, ki ga pripravljamo za učitelje – ocenjevalce. Pri pripravi in izvedbi seminarja sodelujemo vsi člani DPK, tako da si izvedbe takšnega seminarja brez podpore članov komisije sploh ne morem predstavljati in sem jim za konstruktivno sodelovanje zelo hvaležna.
Ena pomembnejših novosti v slovenski šoli je zgodnje učenje tujega jezika. Kateri so največji izzivi pri tem projektu?
Mislim, da je za nas, svetovalke, oz. lahko rečem kar za ZRSŠ, največji izziv ta, kako strokovno podpreti vse učitelje, ki se z novostjo v našem sistemu soočajo. Uvajanje poteka v treh krogih, postopoma. Prvo leto je tuji jezik v 2. razredu uvajalo 60 slovenskih šol in ta številka je bila še nekako obvladljiva v smislu, da smo tem učiteljem lahko zagotovili kakovostno strokovno podporo v obliki izobraževanj, usposabljanj in spremljav. V letošnjem šolskem letu pa tuji jezik v 2. razredu uvajajo vse slovenske osnovne šole in je seveda nemogoče, da bi bila ta podpora šolam ob številčno enaki ekipi svetovalk tako po kvaliteti kot kvantiteti enaka tisti iz prvega leta. Na terenu se soočamo z različnimi izzivi, s katerimi se pri tem spopadajo šole; od umeščanja v urnik do kadrovskih težav, ki jih imajo ravnatelji, saj ustrezno izobraženega kadra za poučevanje tujega jezika v prvem triletju primanjkuje. Če pa govorim o osebnem izzivu na tem področju, pa je bil prvi izziv sodelovanje pri pripravi učnega načrta za to obdobje. S srednješolskega nivoja sem namreč morala »preklopiti« na otroke, ki šele vstopajo v svet šole in to nikakor ni bilo lahko. Sem pa zelo hvaležna za priložnost, da sodelujem pri uvajanju, saj me je večina spremljav pouka izredno pozitivno presenetila. Lahko rečem, da bi bilo včasih zelo koristno tudi za učiteljice, ki poučujejo v višjih razredih ali v srednji šoli, da bi si ogledale kakšno uro v 2. ali 3. razredu.
Sodelujete tudi v prtojektu Učenje učenja. Se tudi angleščino lahko učijo učenci in dijaki brez učitelja?
Jezika brez komunikacije – pa naj bo ta ustna ali pisna, ni. Torej se ne le angleščine, temveč tudi drugih jezikov, vključno z maternim, ne moremo učiti brez učitelja. A z besedo učitelj tu nimam v mislih le tistega klasičnega učitelja v šoli, naš učitelj so najprej starši, potem slikanice, knjige, vzgojiteljica v vrtcu, šele nato pride šolski učitelj, ki pa resnici na ljubo vsaj pri angleščini nima več takšne vloge kot nekoč. Naši učitelji so v tem času v veliki meri tudi različni mediji, kot sta televizija in internet, nenazadnje pa so to tudi neposredni stiki z govorci angleščine, ki postajajo del vsakdana. Če povzamem; v mojih šolskih letih je bilo potrebno iti za kakšen mesec v Anglijo, če si hotel nadgraditi svojo šolsko angleščino, danes ni več tako. A to ne pomeni, da učitelj v šoli ni več pomemben, le njegova vloga oz. naloga se je nekoliko spremenila. Znanje, ki ga učenci in dijaki prinašajo »od zunaj«, je potrebno sistematizirati, urediti, nadgraditi. Danes so otroci hitro zadovoljni s svojim znanjem v smislu Saj se znam vse zmenit. Da presežejo to točko, pa potrebujejo učitelja, ki jim pokaže pot naprej, eno stopnico višje.
Veliko morate potovati po Sloveniji. Koliko službenih poti ste imeli v letošnjem aprilu?
Niti ne tako veliko, mislim da tri ali štiri. Bo pa zato maj bolj pester, saj me čaka kar nekaj spremljav, predvsem v okviru uvajanja tujega jezika v prvem triletju, pa udeležba na konferenci tujem strokovnem jeziku in še kaj bo verjetno priletelo.
Katera so najpogostejša vprašanja, ki jih na vas naslavljajo učitelji?
Ocenjevanje. To je tema, ki se v različnih kontekstih nenehno pojavlja, v zadnjem času še posebej v povezavi z učenci s posebnimi potrebami. A vzroki za težave z ocenjevanjem po navadi izvirajo iz poučevanja, tako da noben odgovor na vprašanje o ocenjevanju ni enostaven.
Angleščina mladim postaja drugi materni jezik. Veliko je srednješolcev, ki tujo književnost berejo kar v angleščini. Angleščina je edini šolski predmet, za katerega se nikoli nikjer ne sliši, da bi mu morali zmanjšati število ur v predmetniku.
Alenka Andrin
Kateri so bili razlogi, da ste se pred skoraj devetimi leti zaposlili na ZRSŠ?
Edini razlog je bil strokovni izziv. Že kot učiteljica sem sodelovala z ZRSŠ, predvsem pri uvajanju novih programov v srednjem strokovnem in poklicnem izobraževanju. Bila sem namreč v timu, ki je na šoli uvajal nov program – tehnik mehatronike. Tudi v Sloveniji je bila to popolna novost
Ker vas je v predmetni skupini več svetovalcev, si delo in območje delovanja delite. Drži? Z učitelji katerega dela Slovenije največ sodelujete in s katerimi vrstami šol?
Vso Slovenijo – in to po vsej vertikali, od 1. razreda osnovne šole pa vse do zaključka srednješolskega izobraževanja, pokrivamo zgolj štiri svetovalke. Ker prihajam z OE Ljubljana, največ sodelujem s šolami osrednje Slovenije, večinoma pa pokrivam tudi Dolenjsko, saj v tem delu nimamo svetovalca za angleščino. Trenutno zaradi uvajanja tujega jezika v prvem triletju največ sodelujem z učitelji osnovnih šol – tako razrednimi kot predmetnimi. Sicer pa zelo rada sodelujem z učitelji, ki poučujejo v programih srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja, saj se tam počutim najbolj »doma«. Dvajset let sem namreč poučevala prav v teh programih tako v rednem kot izrednem izobraževanju in zato se s temi učitelji najlaže poistovetim in razumem njihove težave.
Omenili ste strokovne šole. Koliko časa vam vzame delo v komisiji za poklicno maturo in kaj vse spada v to delo?
Delo v državni predmetni komisiji za poklicno maturo iz angleščine vzame kar precej časa, saj to ne pomeni zgolj pripravljanja nalog za izpitne komplete, temveč tudi izvedbo moderacij, vsebinsko umeščanje uporabljenih nalog v elektronsko podatkovno zbirko, izobraževanje iz testiranja, pripravo in izvedbo spremljave ustnega in pisnega dela poklicne mature, pa še kaj bi se našlo. Moram pa poudariti, da to delo ni del delovnih obveznosti v okviru ZRSŠ, pač pa je to delo, ki ga opravljam v prostem času. Odkar sem na ZRSŠ sem tudi koordinatorica, v zadnjih letih pa tudi ena od izvajalk seminarja, ki ga pripravljamo za učitelje – ocenjevalce. Pri pripravi in izvedbi seminarja sodelujemo vsi člani DPK, tako da si izvedbe takšnega seminarja brez podpore članov komisije sploh ne morem predstavljati in sem jim za konstruktivno sodelovanje zelo hvaležna.
Ena pomembnejših novosti v slovenski šoli je zgodnje učenje tujega jezika. Kateri so največji izzivi pri tem projektu?
Mislim, da je za nas, svetovalke, oz. lahko rečem kar za ZRSŠ, največji izziv ta, kako strokovno podpreti vse učitelje, ki se z novostjo v našem sistemu soočajo. Uvajanje poteka v treh krogih, postopoma. Prvo leto je tuji jezik v 2. razredu uvajalo 60 slovenskih šol in ta številka je bila še nekako obvladljiva v smislu, da smo tem učiteljem lahko zagotovili kakovostno strokovno podporo v obliki izobraževanj, usposabljanj in spremljav. V letošnjem šolskem letu pa tuji jezik v 2. razredu uvajajo vse slovenske osnovne šole in je seveda nemogoče, da bi bila ta podpora šolam ob številčno enaki ekipi svetovalk tako po kvaliteti kot kvantiteti enaka tisti iz prvega leta. Na terenu se soočamo z različnimi izzivi, s katerimi se pri tem spopadajo šole; od umeščanja v urnik do kadrovskih težav, ki jih imajo ravnatelji, saj ustrezno izobraženega kadra za poučevanje tujega jezika v prvem triletju primanjkuje. Če pa govorim o osebnem izzivu na tem področju, pa je bil prvi izziv sodelovanje pri pripravi učnega načrta za to obdobje. S srednješolskega nivoja sem namreč morala »preklopiti« na otroke, ki šele vstopajo v svet šole in to nikakor ni bilo lahko. Sem pa zelo hvaležna za priložnost, da sodelujem pri uvajanju, saj me je večina spremljav pouka izredno pozitivno presenetila. Lahko rečem, da bi bilo včasih zelo koristno tudi za učiteljice, ki poučujejo v višjih razredih ali v srednji šoli, da bi si ogledale kakšno uro v 2. ali 3. razredu.
Sodelujete tudi v prtojektu Učenje učenja. Se tudi angleščino lahko učijo učenci in dijaki brez učitelja?
Jezika brez komunikacije – pa naj bo ta ustna ali pisna, ni. Torej se ne le angleščine, temveč tudi drugih jezikov, vključno z maternim, ne moremo učiti brez učitelja. A z besedo učitelj tu nimam v mislih le tistega klasičnega učitelja v šoli, naš učitelj so najprej starši, potem slikanice, knjige, vzgojiteljica v vrtcu, šele nato pride šolski učitelj, ki pa resnici na ljubo vsaj pri angleščini nima več takšne vloge kot nekoč. Naši učitelji so v tem času v veliki meri tudi različni mediji, kot sta televizija in internet, nenazadnje pa so to tudi neposredni stiki z govorci angleščine, ki postajajo del vsakdana. Če povzamem; v mojih šolskih letih je bilo potrebno iti za kakšen mesec v Anglijo, če si hotel nadgraditi svojo šolsko angleščino, danes ni več tako. A to ne pomeni, da učitelj v šoli ni več pomemben, le njegova vloga oz. naloga se je nekoliko spremenila. Znanje, ki ga učenci in dijaki prinašajo »od zunaj«, je potrebno sistematizirati, urediti, nadgraditi. Danes so otroci hitro zadovoljni s svojim znanjem v smislu Saj se znam vse zmenit. Da presežejo to točko, pa potrebujejo učitelja, ki jim pokaže pot naprej, eno stopnico višje.
Veliko morate potovati po Sloveniji. Koliko službenih poti ste imeli v letošnjem aprilu?
Niti ne tako veliko, mislim da tri ali štiri. Bo pa zato maj bolj pester, saj me čaka kar nekaj spremljav, predvsem v okviru uvajanja tujega jezika v prvem triletju, pa udeležba na konferenci tujem strokovnem jeziku in še kaj bo verjetno priletelo.
Katera so najpogostejša vprašanja, ki jih na vas naslavljajo učitelji?
Ocenjevanje. To je tema, ki se v različnih kontekstih nenehno pojavlja, v zadnjem času še posebej v povezavi z učenci s posebnimi potrebami. A vzroki za težave z ocenjevanjem po navadi izvirajo iz poučevanja, tako da noben odgovor na vprašanje o ocenjevanju ni enostaven.
Angleščina mladim postaja drugi materni jezik. Veliko je srednješolcev, ki tujo književnost berejo kar v angleščini. Angleščina je edini šolski predmet, za katerega se nikoli nikjer ne sliši, da bi mu morali zmanjšati število ur v predmetniku.
Alenka Andrin
