Intervju s spletne@zrss_si
Dolga leta ste bili zaposleni v “papirnem” informiranju. Katere so bile največje težave pri prehodu v digitalno obliko?
Najti ustrezno dolžino. Papir prenese vse, splet pa ne mara dolgovezenja. Pa vstavljanje spletnih povezav namesto citiranja.
Koliko je resnice v trditvi, da če te ni na spletu, tudi v resničnosti ne obstajaš?
Zelo veliko. Vsaj za začetek moraš biti vpadljivo spletno opazen. Da potem oživiš, se opredmetiš in si bran in upoštevan v stvarnosti ter se tvoje delo materializira. Živih stikov ne bomo nikoli zares nadomestili s spletnimi, saj se v osebnem stiku dogaja drugačna interakcija. Sodoben čas narekuje tudi razvijanje prepoznavnosti na spletu in različni mediji nam omogočajo neposreden stik s širokim naborom interesnih skupin na drugi strani medija. S spretnim komuniciranjem, ki mora biti prilagojeno posamičnemu mediju in vsebini, nam omogoča postati vidnejši igralec na področju lastnega in strokovnega delovanja.
Po katerih slovenskih ali tujih medijih se poskušate zgledovati?
Ko sem se lotil prenove spletne strani, sem želel narediti čim bolj sodobno in interaktivno stran, ki bo, kar se da dobro, koristila uporabniku. Dobra spletna stran ni le vizualno privlačna – odlikuje jo enostavnost, jasnost, kvalitetne vsebine, aktualne informacije ter optimalna uporaba na različnih napravah in iskalnikih. Vse to je tisto, kar tvori dobro uporabniško izkušnjo, zato je osredotočenost na uporabnika tista, ki narekuje smer razvoja.
V čem vidite prednost objavljanja na Facebooku pred tistim na Twitterju?
Na Facebooku lahko porabim več besed; teh nam na ZRSŠ nikoli ne zmanjka. Tudi misli se da lepše razviti na FB in manj je nevarnosti, da zgrešiš cilj. TW zahteva več preračunljivosti in duhovitosti. Vse pa je odvisno od razpoloženja: včasih prevlada epski, drugič lirski subjekt.
Jezik je velikokrat spotika spletnih medijev. Je težko biti obenem duhovit, kratek in neposreden, obenem pa sporočati v korektni slovenščini?
Dejstvo je, da je jezik živ. Če bežno pomislimo na le dve zvrsti, na socialno in funkcijsko, slika marsikomu postane jasnejša. Sleng, ki smo ga uporabljali, je drugačen od slenga mladih danes. In jezik (katere koli) stroke, ki se nenehno razvija, je bil gotovo siromašnejši od današnjega …
Rabo slovenščine v medijih ureja Zakon o medijih, Zakon o javni rabi slovenščine pa uveljavlja minimalne standarde javne rabe slovenščine. Vendar ne prvi ne drugi zakon in ne interna navodila, tako se zdi, nimajo moči. Šele dobro poznavanje lastnega jezika pelje do kritičnega odnosa do svojega znanja jezika. Tako lahko pogovornost in raba nebesednih spremljevalcev v funkciji informiranja, prepričevanja ali zabavanja z inteligentno rabo in jezikovno ozaveščeno, jezik bogatijo. Nasprotno pa funkcionalno in funkcijsko polpismena besedila, ki postajajo edini način izražanja, zaslužijo, da jih zavračamo.
Omogočate spletno prijavljanje na seminarje po spletu. Organizirate tudi kaj spletnega izobraževanja?
Dinamično spletno izobraževanje je doslej bolj potekalo znotraj ZRSŠ. Posnetih je tudi nekaj učnih filmov. Zunanje izobraževanje pa poteka po načelu malo v živo, malo prek spleta. Se pogosto sprašujem, ali slovensko okolje in razpoloženje ni primerno za spletno izobraževanje ali vzgojiteljem in učiteljem ne znamo ponuditi ustreznih načinov in vsebin.
Prednost je, da se odzivnost na vaše objave lahko meri. Na katero vaše delo oziroma objavo se uporabniki največkrat odzovejo?
Kvantitativni vidik se meri z všečki in drugimi odzivi. Vidi se tudi, kdaj in katere objave so največkrat – ali nikoli, obiskane. Tudi koliko časa se na objavi zadržuje, iz katere države gleda in s katere spletne strani je bil usmerjen. Število odzivov je sezonsko: v času tekmovanj so najbolj obiskane strani tekmovanj, na začetku meseca je poklikan eNovičnik. Veliko obiskov Učilne zidane je iz Slovenije v soboto in nedeljo, kar kaže, da učitelji tudi takrat vsebinsko delajo za šolo.
Vam je že kdo kdaj poskusil ukrasti identiteto?
To ne. Nekateri jo malce posnemajo, nekateri malce napadajo. Na srečo so nizki udarci tako prepoznavni, da jih uporabniki prepoznajo in se celo odkrito postavijo na našo stran. Tako, da imam še vedno odlično samopodobo.
Nobenemu drugemu delavcu na ZRSŠ ni treba sodelovati s prav vsemi zaposlenimi. Kako vam to uspeva?
Ah, v tem času pa res ni problem biti na “več koncih hkrati” (se očarljivo nasmehne). Veliko sodelovanja poteka na daljavo, za kar je potrebna predvsem dobra organizacija časa in nekaj priprav. Se pa občasno dobimo tudi v živo, da lažje glasno viharimo možgane.
Veliko sodelujete s sorodnimi delavci na drugih institucijah. Ali navidezni delavci sodelujete podobno kot tisti iz mesa in krvi?
Tudi navidezni sodelavci so iz krvi in mesa. Sodelovanje z njimi je zame posebna izkušnja, ker poteka po principu napiši-pošlji-čaaaakaj. Definitivno se razlikuje od sodelovanja v živo, ker je na daljavo, ampak vedno po načelu in v duhu Grunfa iz Alana Forda (se zasmeje in pomežikne). 
Sodelovalna privolitev poteka po receptu, ki je preprost in neodvisen glede na prostor, skozi katerega nagovarjate potencialnega sodelavca. Če osebo na drugi strani ne poznate v smislu energije, ki jo oddaja, avre, ki jo obdaja, vedno učinkuje, če je prvi – virtualni ali navaden – stik iskren in nevsiljiv, vendar dovolj prepričljiv, da oseba privoli v sodelovanje.
spletne@zrss.si se lahko pohvalijo, da so v nagovarjanju k sodelovanju in soustvarjanju zmerno uspešne. Ponosni smo na virtualno stičišče z oglasno desko, imenuje se #raziskovalnica, ki domišljeno in pogumno omogoča gostujočim urednikom, da z nami soustvarja ter fejstbukno in tvitno moderirajo teme, ki so nove, manj raziskane in neodgovorjene.
Raziskovalnica je v dveh letih in pol obratovanja obravnavala 30 tem. Polovico tem smo ustvarili ter fejstbukno in tvitno spremljali in povzemali v sodelovanju z zunanjimi uredniki z @MIZS_RS, @poklicno, @Safe_si, @TransparencySi, @StatSlovenija… ali z notranjimi močmi sodelavcev ZRSŠ. Pa še nasvet: Vitrualna ali navadna vrata do (so)delavcev – vseeno katera – se za sodelovanje odprejo, če je jasen namen, dobra energija in zaupanje na obeh straneh.
Vas je kdaj zamikalo, da bi se s spleta vrnili v službo v resnični resničnosti?
O resnični resničnosti je bilo že (skoraj) vse povedano v kultnem filmu/franšizi Matrica (The Matrix, 1999 – 2003). V času, ko smo ljudje neločljivo povezani s stroji, je težko misliti, da bi se še lahko vrnili v to, kar je v vprašanju imenovano kot »resnična resničnost« in kar se bere kot »nekaj brez spleta«, »nekaj brez stroja«. Nemogoče si je predstavljati, da bi se še lahko odtrgali od tega. Transhumanizem je nekaj, kar že kar lep čas živimo, stroji so postali del našega življenja in nas samih. Res je, da se marsikomu še zdi, da temu ni tako in da se še lahko umaknemo v družbo samo papirja, črnila, pisanja »na roko« in – recimo – fizično otipljive realnosti. Ampak tudi ta je samo navidezna, tudi ta je konstrukt. Vprašanje, ki se kar samo po sebi zastavlja, pa je tudi, kako daleč nazaj bi se radi vrnili in vprašanje je, ali bi nam to/tam bilo tudi zares všeč …
Kateri je bil vaš najboljši tvit?
Tisti, ki sem ga moral po dveh urah zbrisati. Me je pa strah, če ni obtičal v katerem od spletnih slepih čreves. Ni pa bilo nič takšnega, kar bi bilo lahko še v naslednjih letih nadležna zgodovina.
Na Zavodu RS za šolstvo je že štiri leta zaposlen na področju spletnega komuniciranja. Pojavlja se na svetovnem spletu v obliki spletnih strani, Facebooka in Twitterja. Dela na vseh območnih enotah, oddelkih, projektih in službah. Včasih mu uspeva bolje, včasih slabše; vedno pa z željo, da bi vzgojitelji in učitelji, vrtci, šole in dijaški domovi prejeli takojšnje, uporabne, učinkovite, večpredstavnostne in interaktivne informacije.
spletne@zrss_si
Dolga leta ste bili zaposleni v “papirnem” informiranju. Katere so bile največje težave pri prehodu v digitalno obliko?
Najti ustrezno dolžino. Papir prenese vse, splet pa ne mara dolgovezenja. Pa vstavljanje spletnih povezav namesto citiranja.
Koliko je resnice v trditvi, da če te ni na spletu, tudi v resničnosti ne obstajaš?
Zelo veliko. Vsaj za začetek moraš biti vpadljivo spletno opazen. Da potem oživiš, se opredmetiš in si bran in upoštevan v stvarnosti ter se tvoje delo materializira. Živih stikov ne bomo nikoli zares nadomestili s spletnimi, saj se v osebnem stiku dogaja drugačna interakcija. Sodoben čas narekuje tudi razvijanje prepoznavnosti na spletu in različni mediji nam omogočajo neposreden stik s širokim naborom interesnih skupin na drugi strani medija. S spretnim komuniciranjem, ki mora biti prilagojeno posamičnemu mediju in vsebini, nam omogoča postati vidnejši igralec na področju lastnega in strokovnega delovanja.
Po katerih slovenskih ali tujih medijih se poskušate zgledovati?
Ko sem se lotil prenove spletne strani, sem želel narediti čim bolj sodobno in interaktivno stran, ki bo, kar se da dobro, koristila uporabniku. Dobra spletna stran ni le vizualno privlačna – odlikuje jo enostavnost, jasnost, kvalitetne vsebine, aktualne informacije ter optimalna uporaba na različnih napravah in iskalnikih. Vse to je tisto, kar tvori dobro uporabniško izkušnjo, zato je osredotočenost na uporabnika tista, ki narekuje smer razvoja.
V čem vidite prednost objavljanja na Facebooku pred tistim na Twitterju?
Na Facebooku lahko porabim več besed; teh nam na ZRSŠ nikoli ne zmanjka. Tudi misli se da lepše razviti na FB in manj je nevarnosti, da zgrešiš cilj. TW zahteva več preračunljivosti in duhovitosti. Vse pa je odvisno od razpoloženja: včasih prevlada epski, drugič lirski subjekt.
Jezik je velikokrat spotika spletnih medijev. Je težko biti obenem duhovit, kratek in neposreden, obenem pa sporočati v korektni slovenščini?
Dejstvo je, da je jezik živ. Če bežno pomislimo na le dve zvrsti, na socialno in funkcijsko, slika marsikomu postane jasnejša. Sleng, ki smo ga uporabljali, je drugačen od slenga mladih danes. In jezik (katere koli) stroke, ki se nenehno razvija, je bil gotovo siromašnejši od današnjega …
Rabo slovenščine v medijih ureja Zakon o medijih, Zakon o javni rabi slovenščine pa uveljavlja minimalne standarde javne rabe slovenščine. Vendar ne prvi ne drugi zakon in ne interna navodila, tako se zdi, nimajo moči. Šele dobro poznavanje lastnega jezika pelje do kritičnega odnosa do svojega znanja jezika. Tako lahko pogovornost in raba nebesednih spremljevalcev v funkciji informiranja, prepričevanja ali zabavanja z inteligentno rabo in jezikovno ozaveščeno, jezik bogatijo. Nasprotno pa funkcionalno in funkcijsko polpismena besedila, ki postajajo edini način izražanja, zaslužijo, da jih zavračamo.
Omogočate spletno prijavljanje na seminarje po spletu. Organizirate tudi kaj spletnega izobraževanja?
Dinamično spletno izobraževanje je doslej bolj potekalo znotraj ZRSŠ. Posnetih je tudi nekaj učnih filmov. Zunanje izobraževanje pa poteka po načelu malo v živo, malo prek spleta. Se pogosto sprašujem, ali slovensko okolje in razpoloženje ni primerno za spletno izobraževanje ali vzgojiteljem in učiteljem ne znamo ponuditi ustreznih načinov in vsebin.
Prednost je, da se odzivnost na vaše objave lahko meri. Na katero vaše delo oziroma objavo se uporabniki največkrat odzovejo?
Kvantitativni vidik se meri z všečki in drugimi odzivi. Vidi se tudi, kdaj in katere objave so največkrat – ali nikoli, obiskane. Tudi koliko časa se na objavi zadržuje, iz katere države gleda in s katere spletne strani je bil usmerjen. Število odzivov je sezonsko: v času tekmovanj so najbolj obiskane strani tekmovanj, na začetku meseca je poklikan eNovičnik. Veliko obiskov Učilne zidane je iz Slovenije v soboto in nedeljo, kar kaže, da učitelji tudi takrat vsebinsko delajo za šolo.
Vam je že kdo kdaj poskusil ukrasti identiteto?
To ne. Nekateri jo malce posnemajo, nekateri malce napadajo. Na srečo so nizki udarci tako prepoznavni, da jih uporabniki prepoznajo in se celo odkrito postavijo na našo stran. Tako, da imam še vedno odlično samopodobo.
Nobenemu drugemu delavcu na ZRSŠ ni treba sodelovati s prav vsemi zaposlenimi. Kako vam to uspeva?
Ah, v tem času pa res ni problem biti na “več koncih hkrati” (se očarljivo nasmehne). Veliko sodelovanja poteka na daljavo, za kar je potrebna predvsem dobra organizacija časa in nekaj priprav. Se pa občasno dobimo tudi v živo, da lažje glasno viharimo možgane.
Veliko sodelujete s sorodnimi delavci na drugih institucijah. Ali navidezni delavci sodelujete podobno kot tisti iz mesa in krvi?
Tudi navidezni sodelavci so iz krvi in mesa. Sodelovanje z njimi je zame posebna izkušnja, ker poteka po principu napiši-pošlji-čaaaakaj. Definitivno se razlikuje od sodelovanja v živo, ker je na daljavo, ampak vedno po načelu in v duhu Grunfa iz Alana Forda (se zasmeje in pomežikne).
Sodelovalna privolitev poteka po receptu, ki je preprost in neodvisen glede na prostor, skozi katerega nagovarjate potencialnega sodelavca. Če osebo na drugi strani ne poznate v smislu energije, ki jo oddaja, avre, ki jo obdaja, vedno učinkuje, če je prvi – virtualni ali navaden – stik iskren in nevsiljiv, vendar dovolj prepričljiv, da oseba privoli v sodelovanje.
spletne@zrss.si se lahko pohvalijo, da so v nagovarjanju k sodelovanju in soustvarjanju zmerno uspešne. Ponosni smo na virtualno stičišče z oglasno desko, imenuje se #raziskovalnica, ki domišljeno in pogumno omogoča gostujočim urednikom, da z nami soustvarja ter fejstbukno in tvitno moderirajo teme, ki so nove, manj raziskane in neodgovorjene.
Raziskovalnica je v dveh letih in pol obratovanja obravnavala 30 tem. Polovico tem smo ustvarili ter fejstbukno in tvitno spremljali in povzemali v sodelovanju z zunanjimi uredniki z @MIZS_RS, @poklicno, @Safe_si, @TransparencySi, @StatSlovenija… ali z notranjimi močmi sodelavcev ZRSŠ. Pa še nasvet: Vitrualna ali navadna vrata do (so)delavcev – vseeno katera – se za sodelovanje odprejo, če je jasen namen, dobra energija in zaupanje na obeh straneh.
Vas je kdaj zamikalo, da bi se s spleta vrnili v službo v resnični resničnosti?
O resnični resničnosti je bilo že (skoraj) vse povedano v kultnem filmu/franšizi Matrica (The Matrix, 1999 – 2003). V času, ko smo ljudje neločljivo povezani s stroji, je težko misliti, da bi se še lahko vrnili v to, kar je v vprašanju imenovano kot »resnična resničnost« in kar se bere kot »nekaj brez spleta«, »nekaj brez stroja«. Nemogoče si je predstavljati, da bi se še lahko odtrgali od tega. Transhumanizem je nekaj, kar že kar lep čas živimo, stroji so postali del našega življenja in nas samih. Res je, da se marsikomu še zdi, da temu ni tako in da se še lahko umaknemo v družbo samo papirja, črnila, pisanja »na roko« in – recimo – fizično otipljive realnosti. Ampak tudi ta je samo navidezna, tudi ta je konstrukt. Vprašanje, ki se kar samo po sebi zastavlja, pa je tudi, kako daleč nazaj bi se radi vrnili in vprašanje je, ali bi nam to/tam bilo tudi zares všeč …
Kateri je bil vaš najboljši tvit?
Tisti, ki sem ga moral po dveh urah zbrisati. Me je pa strah, če ni obtičal v katerem od spletnih slepih čreves. Ni pa bilo nič takšnega, kar bi bilo lahko še v naslednjih letih nadležna zgodovina.
Na Zavodu RS za šolstvo je že štiri leta zaposlen na področju spletnega komuniciranja. Pojavlja se na svetovnem spletu v obliki spletnih strani, Facebooka in Twitterja. Dela na vseh območnih enotah, oddelkih, projektih in službah. Včasih mu uspeva bolje, včasih slabše; vedno pa z željo, da bi vzgojitelji in učitelji, vrtci, šole in dijaški domovi prejeli takojšnje, uporabne, učinkovite, večpredstavnostne in interaktivne informacije.
spletne@zrss_si
