Številke in šola
Če se strinjamo, da je vsak od naših učencev mala princesa in mali princ, ki naj mu šola omogoči, da bo zrasel v veliko kraljico in velikega kralja ali jima vsaj pomaga, da si na tem planetu ustvarita svoje kraljestvo, se naslonimo na Saint-Exuperyja. Svojo kritiko na vsemogočnost podatkov in številk izlije z zgodbama iz otroštva. Ko je staršem povedal, da se je igral s hišnikovim otrokom, so pripoved preslišali. Ko je povedal, da se je igral z advokatovim otrokom, so vzhičeno odobravali: “Joj, to sta se pa gotovo neznansko dobro igrala!” In ko se je vrnil iz šole, je navdušeno hitel povedati staršem, da je videl prekrasno hišo z rožami, vrtom, rdečo streho …, so starši otopelo nadaljevali s svojim delom. Ko pa je naslednjič staršem povedal, da je videl hišo, vredno 500.000 frankov, so medleče zagostoleli: “Čudovito. Ta hiša mora biti pa res neizmerno lepa!”
Tudi v šoli se zdi številčna ocena Arhimedova točka, na katero se nasloni vzvod in premakne Zemljo s tečajev. Ocena je namreč vsepovedna: sporoča o znanju, učenju, prizadevnosti, sposobnosti, ustvarjalnosti; meri učiteljevo kakovost in priljubljenost; postavlja šolo in ravnatelja na piedestal ali ju povalja v blato in pahne v družbeno močvirje. Ocene so tudi prikladne: seštevajo, odštevajo, množijo in delijo se; preračunavajo, umerjajo in sredinijo se; primerjajo se na prvi pogled, oblikujemo jih v stolpce in grafikone – na podlagi razlike na tretjem decimalnem mestu lahko suvereno zatrdimo, da je nek učitelj boljši od drugega. In tudi družba je bolj zadovoljna s podatkom, da je Slovenija s 528 točkami v mednarodni primerjavi prehitela Hrvaško za 1 točko kot pa z ugotovljenim dejstvom, da so slovenski učenci slabo reševali naloge, pri katerih je bilo treba prebrati daljše besedilo.
Seveda imajo številke svojo svetlo in uporabno plat in tudi statistika ne služi zgolj zavajanju, potvarjanju in metanju peska v oči. S strokovnim urejanjem in interpretiranjem podatki postanejo koristne informacije, ki pomagajo, da lažje in bolje razumemo, da drzneje načrtujemo in se bolj brezskrbno odločamo.
V izobraževanju je delo s številkami in podatki še toliko bolj občutljivo, ker je za njimi vedno človek, mlad človek, za katerega je pedagoško nestrokovno, da bi njegovo delo vrednotili skozi številke; za katerega je človeško nesprejemljivo, da bi ga imeli za številko; in za katerega je osebnostno nedopustno, da bi podatke v zvezi z njim javno objavljali ali jih neustrezno interpretirali in uporabljali.
Zato temo meseca usmerjamo v razmislek:
- katere podatke o otrocih, učencih in dijakih ter njihovem delu in pouku potrebujemo;
- katere od zbranih podatkov smo sposobni preoblikovati v uporabne povratne informacije za učinkovitejše učenje in celostni razvoj;
- katere javno dostopne podatke lahko pri učenju porabimo za motiviranje in urjenje veščin statistične pismenosti.
Za slednje se poskusite v kvizu, ki je vezan na šolo.
Če se strinjamo, da je vsak od naših učencev mala princesa in mali princ, ki naj mu šola omogoči, da bo zrasel v veliko kraljico in velikega kralja ali jima vsaj pomaga, da si na tem planetu ustvarita svoje kraljestvo, se naslonimo na Saint-Exuperyja. Svojo kritiko na vsemogočnost podatkov in številk izlije z zgodbama iz otroštva. Ko je staršem povedal, da se je igral s hišnikovim otrokom, so pripoved preslišali. Ko je povedal, da se je igral z advokatovim otrokom, so vzhičeno odobravali: “Joj, to sta se pa gotovo neznansko dobro igrala!” In ko se je vrnil iz šole, je navdušeno hitel povedati staršem, da je videl prekrasno hišo z rožami, vrtom, rdečo streho …, so starši otopelo nadaljevali s svojim delom. Ko pa je naslednjič staršem povedal, da je videl hišo, vredno 500.000 frankov, so medleče zagostoleli: “Čudovito. Ta hiša mora biti pa res neizmerno lepa!”
Tudi v šoli se zdi številčna ocena Arhimedova točka, na katero se nasloni vzvod in premakne Zemljo s tečajev. Ocena je namreč vsepovedna: sporoča o znanju, učenju, prizadevnosti, sposobnosti, ustvarjalnosti; meri učiteljevo kakovost in priljubljenost; postavlja šolo in ravnatelja na piedestal ali ju povalja v blato in pahne v družbeno močvirje. Ocene so tudi prikladne: seštevajo, odštevajo, množijo in delijo se; preračunavajo, umerjajo in sredinijo se; primerjajo se na prvi pogled, oblikujemo jih v stolpce in grafikone – na podlagi razlike na tretjem decimalnem mestu lahko suvereno zatrdimo, da je nek učitelj boljši od drugega. In tudi družba je bolj zadovoljna s podatkom, da je Slovenija s 528 točkami v mednarodni primerjavi prehitela Hrvaško za 1 točko kot pa z ugotovljenim dejstvom, da so slovenski učenci slabo reševali naloge, pri katerih je bilo treba prebrati daljše besedilo.
Seveda imajo številke svojo svetlo in uporabno plat in tudi statistika ne služi zgolj zavajanju, potvarjanju in metanju peska v oči. S strokovnim urejanjem in interpretiranjem podatki postanejo koristne informacije, ki pomagajo, da lažje in bolje razumemo, da drzneje načrtujemo in se bolj brezskrbno odločamo.
V izobraževanju je delo s številkami in podatki še toliko bolj občutljivo, ker je za njimi vedno človek, mlad človek, za katerega je pedagoško nestrokovno, da bi njegovo delo vrednotili skozi številke; za katerega je človeško nesprejemljivo, da bi ga imeli za številko; in za katerega je osebnostno nedopustno, da bi podatke v zvezi z njim javno objavljali ali jih neustrezno interpretirali in uporabljali.
Zato temo meseca usmerjamo v razmislek:
- katere podatke o otrocih, učencih in dijakih ter njihovem delu in pouku potrebujemo;
- katere od zbranih podatkov smo sposobni preoblikovati v uporabne povratne informacije za učinkovitejše učenje in celostni razvoj;
- katere javno dostopne podatke lahko pri učenju porabimo za motiviranje in urjenje veščin statistične pismenosti.
Za slednje se poskusite v kvizu, ki je vezan na šolo.
