Slovenska šola v Italiji
Slovenska šola v Italiji
Po slovenskih šolah na zahodnem robu primorskega prostora v času države Avstro –Ogrske in po prepovedi javne uporabe slovenščine v času fašizma je po drugi svetovni vojni slovenska šola na Tržaškem in Goriškem ponovno zaživela, z Londonskim memorandumom in Osimskimi sporazumi so bili določeni temelji za njen nadaljnji razvoj.
Vzdolž meje sta v slovenskih vrtcih, osnovnih, nižjih in višjih srednjih šolah v Italiji dva različna učna modela. Prvi je na Tržaškem in Goriškem, kjer so vrtci in šole s slovenskim učnim jezikom, predmetniki in učni načrti so enaki kot na vseh šolah v Italiji, ob slovenščini je tudi predmet italijanščina na ravni prvega jezika. V Špetru v Benečiji na Videmskem pa se je šele v osemdesetih letih preteklega stoletja izoblikoval dvojezični model, kjer se oba jezika pri pouku izmenjujeta, po principu en človek – en jezik.
Večstopenjske šole, te združujejo vrtce, osnovne šole (razredna stopnja) in nižje srednje šole (predmetna stopnja) imajo svoja ravnateljstva v Dolini, v dveh mestnih četrtih Trsta, na Opčinah, v Nabrežini, Doberdobu, Gorici in Špetru; šolska mreža je predvsem za vrtce in razredno stopnjo (30 šol) zelo razvejana, medtem ko je pouk na predmetni stopnji na 10 šolah. Višje srednje šole (srednja šola) so v Gorici in v Trstu, 6 ravnateljstev nudi dijakom pestro izbiro različnih usmeritev.
Vrtce in vse stopnje šol obiskuje letno okvirno 4300 otrok, učencev in dijakov, nekaterim je slovenščina prvi, mnogim drugi, pogosto pa tudi tuj jezik. Zaradi raznolikega predznanja jezika je zato pred slovensko šolo v Italiji pomemben izziv, kako v novih okoliščinah razvijati jezikovne in sporazumevalne zmožnosti; že dolgo namreč slovenske šole niso namenjene le Slovencem v Italiji, ampak vsem, ki bi se radi naučili slovenščine ter odraščali v obeh jezikih in kulturah.
