SEKCIJSKA PREDAVANJA UČITELJEV PRAKTIKOV: sreda, 21.3.2018

Na učenca osredinjen pouk na prostem, Katja Gomboc

Učenje izven učilnice predstavlja zelo široko raziskovalno področje, ki je v današnjih časih še posebej aktualno. Pri tem je vredno poudariti pomen izkušenjskega učenja ter predvsem neizkoriščenega potenciala učnih priložnosti, ki se ponujajo izven učilnice. Prav tako ne gre zanemariti tudi potenciala za dosego sreče in zadovoljstva, ki je dandanes, v dobi lažjega pridobivanja informacij in vse višjih pričakovanj še kako pomembno. Učenje izven učilnice tako poleg omenjenega prinaša številne prednosti, in sicer: razvoj dolgoročnega in kratkoročnega spomina, razvijanja potenciala celostnega učenja, angažiranost za doseganje ciljev, povezovanje izkušenj z znanjem in zavedanje sebe, povezovanje izkušenj z znanjem in ozaveščanje glede okolja, v katerem se učenci nahajajo, idr. Udeleženci predstavitve bodo s pomočjo slikovnega gradiva seznanjeni s primerom implementacije celodnevnih izvajanj pouka na prostem enkrat tedensko, ki sem ga izvedla tekom izvajanja magistrske naloge. Pri tem bom poudarila, kaj je pomembno ob tovrstnem učenju, na kaj je potrebno pomisliti in na kaj se je potrebno pripraviti. Pregledali bomo tudi primere dejavnosti in primere delovnih listov, ki jih lahko učitelji z učenci uporabijo pri učenju izven učilnice. Skupaj bomo zasnovali nekaj medpredmetnih aktivnosti za eno šolsko uro ali cel dan, ki se navezujejo na različne letne čase in lokacije. Predstavitev bo temeljila predvsem na pridobivanju novih idej, kako šolsko uro ali cel šolski dan preživeti na prostem.

Izzivi za učence v 2. VIO pri pouku matematike, Natalija Paušner

Matematika je eden temeljnih predmetov, za katerega pogosto velja prepričanje med učitelji, da so učenci nemotivirani, pasivni, neodgovorni, učenci pa so mnenja, da je vsebina prezahtevna, nezanimiva, daleč od vsakdanjega življenja. Smo morebiti pregloboko ukoreninili izkušnje iz preteklosti, ko smo bili deležni tradicionalnega načina poučevanja?
Učenje ni le razumski proces, njegova učinkovitost je odvisna tudi od motivacije učencev (Holcar Brunauer 2016). Da si zapomnimo 90 % tega, kar sami počnemo in le 30 % tega, kar slišimo, trdita Rose in Goll (1993). Torej, lahko pri matematiki oblikujemo sodobno učno okolje, v katerem bomo razvijali motivacijo in aktivno vlogo učencev?
V prispevku bom predstavila izzive pri matematiki v 2. VIO, ki razvijajo aktivnost učenca in spodbujajo njegov interes ter zavzetost za učenje. Po načelih formativnega spremljanja učenci že v uvodu tematskega sklopa aktivno sooblikujejo namene učenja in kriterije uspešnosti ter načrtujejo dejavnosti, s pomočjo katerih bodo usvojili kriterije uspešnosti. Kljub temu, da so to učenci 2. VIO, si najraje zastavijo izziv, da bodo pripravili matematično igro. Učenci ob upoštevanju kriterijev uspešnosti oblikujejo različne matematične igre: človek ne jezi se, spomin, domine, sestavljanke, ribolov, matematični potep po šoli, križanke, idr.. Igre nato izmenjaje igrajo in utrjujejo svoje znanje. Tudi Mrak Merhal (2013) trdi, da posameznik v igro vključi znanje, ki ga že ima ter ga nadgradi z novimi spoznanji, pridobljenimi v sodelovanju z drugimi soudeleženci. Ob koncu sledi vrednotenje nalog posamezne igre, ali so naloge ustrezne po zahtevnosti, ali vsebujejo vse kriterije uspešnosti, hkrati pa učenci podajo predloge za izboljšavo.
Ugotavljam, da učenci na tak način poglobijo matematične pojme in procese ter razvijajo ustvarjalnost, pozitiven odnos in odgovornost do matematike ter zaupanje v lastne sposobnosti. Odzivi učencev so zelo pozitivni, zato je vredno poskusiti.

Likovna umetnost in vključenost otrok, Maja Bencek

Sem učiteljica 5.razreda in uživam v poučevanju likovne umetnosti. Kot učitelj dobim priložnost za delo z mnogimi učenci z različnih ozadji. Služim kot motivator, jih poučujem in skrbim za razvoj njihovih umetniških sposobnosti. Cilji likovne vzgoje so pomemben okvir v šolskem prostoru, vendar pridobivanje dobre umetniške vzgoje, ne bi smelo biti osredotočeno le na njih.
Želim ustvariti razred, poln mladih in zvedavih otrok, ki se veselijo učenja o umetnosti, zgodovini umetnosti, različnih tehnikah in iskanju novih načinov izražanja. Poskušam širiti njihov pogled in koncept o tem, kaj je umetnost in jih seznaniti z različnimi oblikami in tehnikami.
Pomemben del moje naloge je učenje spoštovanja, odgovornosti in medsebojnih odnosov. Brez teh elementov je počutje v razredu slabše. Kadar pa učenci pri delu niso sproščeni in zadovoljni, se učenje ne izvaja. Zato želim zagotoviti ustvarjalno učno okolje, v katerem bodo uspevali in se dobro počutili.
Zakaj je poučevanje umetnosti v šoli tako pomembno?
Mnogi verjamejo, da je umetnost edini predmet v šolskem kurikulumu, kjer otroci lahko izrazijo svojo “ustvarjalnost” ali jim dovolijo, da “izpustijo svoje občutke.” Drugi verjamejo, da umetnost izboljšuje učenje učencev; zato ga je treba povezati z drugimi predmeti v šolskem kurikulumu. Nekateri vidijo primarno korist umetnosti, ker otrokom nudi nekaj “zabave”. Nekateri se morda celo sprašujejo, zakaj umetnost potrebuje kakršno koli utemeljitev.
Menim, da je cilj umetniške vzgoje pomagati otrokom, da bolje razumejo umetnost, kot način učenja o sebi in svetu okoli njih.
Kadar učim umetnost, sem osredotočena na učence. Želim, da postanejo strastni glede nečesa, ustvarijo stvari, za katere nikoli niso menili, da so možne in jih vgradijo v svojo prihodnost. Mlade spodbujam, da postajajo boljši, odgovorni, skrbni, ustvarjalni, da delajo za »vzrok, ne za aplavz«.
Včasih je umetnost pot izražanja za učence, ki morda nimajo možnosti biti uspešni v šoli ali v življenju.
Je krasno sredstvo za vzpodbujanje komunikacije, kritičnega mišljenja in reševanja problemov. Deluje motivacijsko in nekaj, kjer se učenci lahko veselijo uspeha. Uči jih, da sodelujejo. Omogoča jim varen način za izražanje. Krepi raziskovanje, domišljijo in svobodo izražanja. Razvija samozavest in vztrajnost. Uči, kako videti lepoto na neobičajnih krajih. V umetnosti pogosto ni pravilnih ali napačnih odgovorov, kar učencu pomaga pridobiti perspektivo o vrednosti in samoevalvaciji.
Umetnost pa je pogosto tudi nebesedna komunikacija, ki se lahko za mnoge izkazuje za terapevtsko.

Timsko delo v prvem razredu OŠ, Polona Legvart in Nadja Skledar Juvan

Timsko delo v 1. razredu je bilo spodbujeno z uvedbo devetletke, ko je bilo potrebno premostiti razliko med predšolskim in šolskim obdobjem. Gre za pristop, pri katerem sodelujeta dva ali več pedagoških delavcev, ki zagotavljajo učne priložnosti v razredu. Prednosti so v združitvi znanja in izkušenj, delitvi delovnih obveznosti, medsebojni podpori in večji pestrosti pouka. Težave pa lahko nastanejo zaradi različne ravni strokovnosti, poklicne zavzetosti, medosebnih konfliktov. Tehnike timskega dela zajemajo
– usklajeno pripravo (stilov poučevanja, modelov, pričakovanj, odgovornosti, dokumentiranja itd.),
– sodelovanje med poukom (rabe učnih oblik, spremljave dosežkov, načina komuniciranja, preverjanja in ocenjevanja),
– sodelovanje po pouku (evalvacije in refleksije, izpostavljanje posebej uspelih rešitev).
Predstavili bomo primere učnih enot, pri katerih:
– člani tima prevzemajo enake vloge,
– eden uči, drugi asistirajo ali opazujejo,
– primer učenja po učnih postajah,
– vzporedno učenje in
– alternativno učenje.
Cilj timskega dela je omogočiti vsem učencem uspešno učenje, pri čemer je pomembno učenje učenja, kar pomeni, da postanejo pozorni tudi na način kako se učijo. Poudarjeno je oblikovanje osebnih učnih ciljev in s tem povezane prilagoditve. Na to se opira tudi oblikovanje učnega okolja, ki je fleksibilno, spodbudno in izkazuje ustvarjalnost učencev.

Triletno spremljanje učencev skozi VIO, Andreja Žinko in Klavdija Petrovič

V prispevku predstavljava, kako s triletnim spremljanjem učencev v VIO ob premišljeni ter racionalni izbiri učbeniških gradiv, s poudarkom na konkretnih in življenjskih situacijah sistematično ter postopno uvajamo učence v FS, in s tem v prevzemanje odgovornosti za lastno učenje in dosežke. Tak pouk omogoča racionalizacijo časa, večjo angažiranost učencev, boljšo razredno klimo, pozitivno in realno sprejemanje lastnih dosežkov, v skladu s sposobnostmi posameznika tudi s strani staršev. Na primerih iz prakse predstavljava, kako to počneva medve.
V prvem delu p predstaviva postopno razvijanje veščin pisanja in branja glede na ugotovljeno predznanje posameznega učenca. Da je predznanje tako zelo pomembno, sem ugotovila šele z odkrivanjem načel FS. Učenje prej – »vsi po istem kopitu« – se je spremenilo v učenje danes – vsak v svojem, lastnem tempu. Največji poudarek vidim v sooblikovanju kriterijev skupaj z učenci, ki jih nato skozi triletno spremljanje dopolnjujemo in nadgrajujemo. Učenci ne samo, da vedo, kje so in kam želijo; lažje dosegajo kriterije, saj jih s kvalitetno povratno informacijo vodimo do ciljev. Da je edino pomembno dejstvo – napredovanje v lastnem tempu, dokazujejo primeri iz razreda.
V drugem delu predstaviva, kako v primeru obravnave naravnih števil in računskih operacij , kako s premišljenim povezovanjem in sistematičnim nadgrajevanjem ciljev vsebinskih sklopov med predmeti in znotraj posameznega predmeta pridobimo na času, hkrati pa je učenje osmišljeno in znanje trajnejše. Moja izkušnja tudi kaže, da številčnejši razredi omogočajo več učne interakcije med učenci, več medvrstniške povratne informacije, in tako večji napredek posameznega učenca.
Pri najinem pouku se vzporedno z znanjem gradi odnos, zaupanje, slišani in upoštevani so predlogi učencev. Nama in učencem je s takim načinom dela omogočena ustvarjalnost, poučevanje in učenje vedno znova predstavlja izziv, pri vseh se krepi radovednost, učne cilje in vsebine bolj prepričljivo postavljamo v kontekst vsakdanjih življenjskih situacij. Ob vstopu v četrti razred so učenci opremljeni z nujno potrebnimi veščinami za kvalitetno nadgrajevanje svojega znanja.

Uporaba didaktičnih materialov v prvem VIO - opismenjevanje s pomočjo pedagogike Montessori, Petra Krajnc Urbanija

Didaktični materiali imajo v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju pomembno vlogo. Z njihovo pomočjo učenci lažje in hitreje razumejo oz. osvojijo novo snov. Njihova uporaba pa ni omejena samo na uvodne ure. Učenci delajo z njimi tudi takrat, ko snov utrjujejo ali ko raziskujejo. Ob uporabi didaktičnih pripomočkov so učenci aktivni in motivirani za delo.
Otrokovo motiviranost in hitrejše usvajanje znanja ob uporabi materialov je več kot 100 let nazaj videla tudi Marija Montessori, ki je govorila o tem, da sta um in roka tesno povezana in da bo otrokova inteligenca dosegla višjo raven, če se bo razvijala ob pomoči rok. (Montessori, 2008)
Montessori metoda govori o umirjenem in potrpežljivem učitelju, ki skrbno pripravi okolje za delo in ki dobro pozna materiale, ki jih bo ponudil otroku. Njegova naloga je, da materialov ne uporablja kot pomoč pri razlagi vsebin, temveč da jih ponudi otroku in mu pokaže, kako jih lahko uporablja. Otrok je tisti, ki je aktiven in ki dela s temi materiali, ne učitelj. Učitelj opazuje, spremlja in usmerja otroka. (Montessori, 1967)
Materiali so zasnovani tako, da otroku nudijo takojšnjo povratno informacijo (kontrola napake) in imajo več možnosti uporabe. Ko otrok dojame namen uporabe materiala, bo s ponavljanjem razvijal svoje sposobnosti. Naloga učitelja pri tem pa je, da otroka opazuje in mu po potrebi predlaga drugo možnost uporabe materiala. (Lillard, 1972)
V predstavitvi bom predstavila materiale in dejavnosti s področja jezika, ki jih uporabljam pri opismenjevanju v 1. triadi in so narejeni po načelih pedagogike montessori. Ti materiali so se že večkrat izkazali za uporabne, so preprosti za izdelavo in z njimi učenci radi delajo. Ker poučujem v kombiniranem oddelku, imam v razredu pripravljene različne materiale za različno stare učence. Zaradi pestre izbire materialov se učenci lažje odločijo, s čim bodo delali, kaj bodo utrjevali. To pomeni, da učenci, ki že slišijo glasove, lahko delajo z materiali, ki so namenjeni branju. Učenci, ki še ne slišijo glasov, pa lahko več časa namenijo materialom, ki razvijajo predopismenjevalne zmožnosti. S pomočjo predstavljenih materialov učenci pripravljajo roko na pisanje in razvijajo fonološko zavedanje, ki jih bo pripeljalo do branja.

Kako napraviti učenje zanimivo in zabavno, Lea Florjančič

Z uvajanjem sodobnih metod in oblik učenja ter poučevanja se vloga učenca in učitelja pri pouku spreminja. V središču učnega procesa je vse pogosteje učenec in njegovo učenje. Učitelj spremlja učenje učenca, ga pri tem z ustreznimi didaktičnimi pristopi podpira, spodbuja in usmerja. Učenca vključuje pri načrtovanju ciljev in namenov učenja ter ga spodbuja k samovrednotenju in refleksiji opravljenega dela. Tako dobi učenec priložnost, da iz pasivnega poslušalca postane aktivni sooblikovalec pouka. Raznolike metode in oblike učenja, ki jih učitelj postopno in sistematično vpelje v pouk, nudijo zanimiv, razgiban, izkustven in po izjavah učencev tudi zabaven pouk. Učno okolje, v katerem se učenec počuti varno in sprejeto, je pogoj za uspešno učenje. Dovoljeno mu je delati napake, se iz njih učiti, dovoljeno mu je sodelovati s sošolci in s tem razvijati socialne spretnosti in veščine. Takšno učno okolje je spodbudno, saj ne pomaga le krepiti učenčevega znanja, temveč tudi njegovo radovednost, ustvarjalnost, samopodobo in spoznanje, da je za izgradnjo lastnega znanja soodgovoren.
V prispevku je predstavljen pouk v 4. razredu, pri predmetu naravoslovje in tehnika, in sicer sklop Sile in gibanja. Predstavljene so učne aktivnosti, ki učence motivirajo za učenje, vztrajno in trdo delo pa jim hkrati postane zanimiva, privlačna in zabavna učna aktivnost. Izhodišče načrtovanja so predpisane vsebine in cilji iz učnih načrtov, ne le naravoslovja in tehnike, temveč tudi matematike, slovenščine in športa. Tako smo učni sklop raziskovali celostno, medpredmetno in učencem bolj osmišljeno.
Kako pristopiti? Kje pridobiti ustrezna znanja? Zmeraj nam ni lahko. Lahko pa temeljito preučimo svoje poučevanje, svoj pogled in odnos na učenje in poučevanje. S kritično analizo in refleksijo lastnega dela formativno spremljamo svoje poučevanje.

Pouk, ki spodbuja komunikacijo med učenci, Vesna Bračko

Govor je ob branju, pisanju in poslušanju ena izmed temeljnih komunikacijskih zmožnosti. Z govorom učenec izraža svoje misli, ideje, razumevanje sveta … Pogovor je ena izmed najbolj razširjenih učnih metod pri pouku. Razen tega, da učenca razvija kot govorca, ga razvija tudi kot poslušalca. Za uspešen pogovor je potrebno upoštevati temelja načela uspešnega pogovarjanja, ki vodijo k uspešni razredni komunikaciji in socialni interakciji med učenci.
Učitelji smo pogosto pred izzivom, kako uspešno voditi pogovor v razredu, in sicer tako, da bodo vanj vključeni vsi učenci ali velika večina, kako organizirati pouk, da se bodo učenci med seboj lahko pogovarjali, predstavljali in razjasnjevali svoja razmišljanja in poglede na svet. Razmišljamo, kako voditi komunikacijo v razredu, da bomo ohranjali in/ali razvijali njihov interes do učenja.
V prispevku predstavljam primere spodbujanja komunikacije med učenci v 5. razredu. Predstavljam načine izbiranja in oblikovanja učnih situacij oziroma učnih aktivnosti za učence, kjer je pogovor z njimi ali med njimi spodbujen. Pri načrtovanju komunikacije v razredu so mi v pomoč elementi formativnega spremljanja, ki poudarjajo, oziroma spodbujajo soudeleženost učencev v vseh fazah pouka. Odprt in za uspešno komunikacijo opogumljajoč učni prostor (pogovor učencev je zaželen) spodbuja učence h komunikaciji pri načrtovanju ciljev in namenov učenja, pri oblikovanju kriterijev uspešnosti, pri predstavljanju dosežkov učenja, pri vrednotenju le-teh ter pri samorefleksiji opravljenega dela in učenja. Sestavina kakovostnega dialoga je večsmerna povratna informacija, ki poteka od učitelja k učencu, od učenca k učitelju in od učenca k učencu. Prav tako je pomemben pogovor učenca samega s seboj.

Vključevanje elementov formativnega spremljanja v pouk, Jurij Cvitanič

Formativno spremljanje v zadnjih letih vzpodbuja veliko zanimanje pri nas učiteljih. Z njim smo se učitelji seznanjali na študijskih srečanjih ter na različnih izobraževanjih Zavoda RS za šolstvo. Tudi mene je pritegnilo preskušanje elementov formativnega spremljanja pri pouku.
V prispevku predstavljam različne izvedbe pouka v 5. razredu, ki so potekale pri različnih predmetih (družba, šport, slovenščina) in v raznolikih učnih okoljih (v učilnici, v telovadnici, v knjižnici). Predstavil bom pristope, ki učencem omogočijo soudeležbo pri določanju in razumevanju namenov učenja in kriterijev za uspeh, predstavil bom dejavnosti v razredu, s katerimi sem pridobival dokaze o učenju (vključevanje bralno učnih strategij, grafičnih organizatorjev), zanimive so ugotovitve, kakšen učinek ima povratna informacija na samoobvladovanje učenja. Kot povezovalni element vseh učnih dejavnosti vključujem vprašanja, ki so učencem v podporo pri učenju. S pogosto uporabo odprtih vprašanj pri pouku učitelj premišljeno in načrtno vzpodbuja učenčevo razmišljanje in njegov učni proces.
V zaključku prispevka predstavljam, kako se lahko učitelj sam loteva spreminjanja svojih (učiteljevih) ukoreninjenih vzorcev razumevanja in delovanja pri vodenju pouka ter katera vprašanja mi pomagajo pri tem. Zavedam se, da je razmišljanje o lastnem poučevanju vedno znova potrebno.

Majhne dosežke do cilja je potrebno opaziti, Majda Anzelc

Učitelji pri delu v razredu namenjamo pozornost in podporo različnim učencem. Pozorni smo na učence, ki brez težav dosegajo cilje iz učnega načrta, prav tako pa tudi na učence, ki iz različnih vzrokov cilje dosežejo le, če jih na poti ustrezno podpremo in pravilno usmerimo njihovo učenje. Usmerjanje njihovega učenja lahko razumemo kot učenje korak po korak ali kot hoja po stopnicah navzgor, kjer vsak nadaljnji korak ali višja stopnica predstavlja njegov osebni cilj, ki ga učenec načrtuje sam ali skupaj z učiteljem. Vsak korak ali višja stopnica pa predstavlja dosežek, ki ga je potrebno opaziti.
V prispevku predstavljam, kako s pomočjo povezave osebni cilj – ustrezna dejavnost ter s pomočjo zbiranja raznolikih dokazov o učenju pri učencih spremljam in usmerjam učenje z razumevanjem ter njihov razvoj oziroma napredek na različnih področjih (tudi razvoj različnih spretnosti in veščin). Za takšen pristop je potrebno ustvariti učno okolje, ki je vzpodbudno, kjer je dovoljeno delati napake in jih tudi odpravljati, kjer je dovolj časa za ustvarjanje, razmišljanje in predstavljanje naučenega. Učenci svoje dosežke presojajo na podlagi dogovorjenih kriterijev uspešnosti ter na podlagi povratne informacije, ki jo prejmejo od učitelja ali sošolca; to je podlaga oziroma izhodišče za načrtovanje naslednjega koraka. Moje vodilo je misel »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« (Antoine de Saint-Exupery, Mali princ), saj razvijam in gradim spoštljiv odnos učitelj – učenec; v spodbudnem učnem okolju mora imeti vsak občutek, da lahko napreduje in da je lahko uspešen.

Individualizirane poti za izboljšanje bralne pismenosti, Ernestina Krajnc

Raznolikost učencev je bogastvo razreda. Toda kako voditi in usmerjati pouk bralne pismenosti v razredu, če vsak posameznik govori, piše, bere, posluša, čuti po svoje? Če v šolskem prostoru želim slišati vsakega učenca, moram ustvariti okolje, kjer se bodo učenci počutili varne, sprejete, vključene in bodo lahko razvijali svoje potenciale. Predstavila bom individualizirane poti za izboljšanje bralne pismenosti, ki ustvarjajo priložnosti za vse. Individualizirane poti temeljijo na interesu otrok, izbirnosti nalog, raznolikosti učnih stilov, ustvarjalnosti, razvijanju medsebojnih odnosov in krepijo samopodobo vsakega posameznika. Predstavljeni način dela temelji na individualizaciji, notranji motivaciji in prispeva k funkcionalni bralni pismenosti.

Individualizirane poti za izboljšanje bralne pismenosti v 1. VIO, Tanja Strojan

Sodobni pouk izhaja iz pojma funkcionalne pismenosti. Razvoj pismenosti se začenja že pred formalnim šolanjem otrok. Učenci razvijajo pismenost z lastnim poskušanjem v branju, pisanju, govorjenju in poslušanju. Ko otrok vstopi v formalni proces opismenjevanja, ni v razvoju posameznosti na točki nič. Njegova pripravljenost na branje in pisanje je na stopnji nekaterih splošnih in specifičnih sposobnosti, potrebnih za pričetek usvajanja spretnosti branja in pisanja.
Učenci sprva spontano in prek igre, nato pa vodeno in sistematično vstopajo v samostojno branje in pisanje. Z lastno dejavnostjo odkrivajo in preizkušajo pisani jezik za sporazumevanje, razmišljanje, ustvarjanje, učenje in zabavo. Učenci v prvem razredu razvijajo pojmovno znanje in si bogatijo besedni zaklad, kar je poleg ustrezno razvitih sposobnosti slušnega in vidnega zaznavanja temeljna osnova za začetek sistematičnega opismenjevanja, ki je predvideno v drugem razredu in se nadaljuje v tretjem razredu prvega triletja.
Opismenjevanje se ne sme končati v prvem triletju ali ob koncu osnovne šole, marveč ga je treba načrtno razvijati za različne potrebe, različne načine branja, razne vrste besedil in za razna predmetna področja pri vseh predmetih in skozi vsa šolska obdobja (Grosman, 2007) .
Na branje delujejo številni dejavniki, ki so odvisni od zrelosti otroka in od zunanjih vplivov. Zelo pomemben dejavnik, ki določa, kako hitro bo otrok osvojil bralni proces, so njegove vidne in slušne zaznave, razlikovanje slušno podobnih glasov in vidno podobnih črk.
S prispevkom želim poudariti, da pouk slovenščine v prvem triletju mora upoštevati, da se otrokova sporazumevalna zmožnost razvija v medsebojni povezanosti z razvojem mišljenja in znanja.
Pri izbiri didaktičnih oblik in metod za razvijanje učenčevih sporazumevalnih, spoznavnih in ustvarjalnih zmožnosti mora učitelj slediti učencu kot individumu. Priložnost za razvoj in raziskovanje pa naj ima tudi učenec ob sovodenju z bogatimi povratnimi informacijami, ki jih sprejema od staršev, učiteljev in vrstnikov.

Igrivo do črk in besed, Saša Kravos

Prva tri leta šolanja so namenjena opismenjevanju. V tem času naj bi se učenci naučili brati in pisati. Največje razlike med njimi so ravno v prvem razredu: nekateri ne poznajo niti ene črke, drugi jih poznajo nekaj, tretji že berejo in pišejo, nekateri celo male tiskane črke. Predstavitev je namenjena učiteljem razrednega pouka, ki poučujejo v prvi triadi (poudarek je na opismenjevanju v 1. razredu). Model opismenjevanja Igrivo do črk in besed predstavlja načine diferenciranega in individualiziranega dela, po katerem učenci z veseljem in visoko motivirani na igriv način odkrivajo skrivnosti, ki nam jih ponuja Dežela Črkarija. V prispevku boste našli ideje, kako diagnosticirati prvošolca in kako na osnovi pridobljenih informacij pripraviti dejavnosti in naloge za vsakega posameznika. Predstavljena bodo didaktična gradiva, didaktične igre ter učni in bralni listi; vse našteto je oblikovano upoštevajoč diferenciacijo. Tako opismenjevanje vzbuja pri otrocih veselje in željo po znanju, veča veselje do branja in pisanja, vpliva na oblikovanje pozitivne samopodobe, omogoča samovrednotenje in načrtovanje lastnega dela ter beleženja napredka, zlahka se ga uporabi kot sodelovalno učenje. Če je učitelj, ki poučuje, pozitivno naravnan in dober motivator, je uspeh zagotovljen. Večina otrok ob koncu prvega razreda bere tudi male tiskane črke, kljub temu da se jih po tem načinu opismenjevanja ne obravnava.
Diferenciacija je pri poučevanju zelo pomembna. Pogosto veliko pozornosti namenjamo učencem s težavami, na sposobnejše pozabljamo. Zavedajmo se, da so prav slednji naš “vlečni konj”.

Povezovanje znanja slovenščine po vertikali – iskanje (strokovnih) rešitev za hitrejši napredek učencev, Neža Ritlop in Smiljana Žalik

V sekcijskem predavanju bomo predstavili konkretno pedagoško izkušnjo povezovanja učiteljev razrednega pouka in slovenščine preko načrtovane šolske dejavnosti (3 do 4 strokovna srečanja na šolsko leto) z namenom izboljšanja napredka naših učencev. Potreba po strokovni debati med učitelji po vertikali se je prvotno (pred 5 leti) porodila ob analizah preizkusov nacionalnih preverjanj znanja slovenščine v 6. razredu; ugotavljali smo močna in šibka področja naših učencev ter načrtovali dejavnosti za izboljšavo oz. odpravo primanjkljajev. Najprej spontano, v naslednjem šol. l. pa že v okviru LDN šole, smo se začeli srečevati ter strokovno preko debat/študij primerov/svetovalnih storitev ter (ne)formalnega izobraževanja iskali rešitve na področjih, kjer smo začutili manjko. Spraševali smo se, kako preverjati in ocenjevati po vertikali, kaj in kako, s katerimi strategijami ter koliko brati, kako oblikovati (daljše) odgovore na odprta vprašanja, kako dosegati višje ravni znanja, povečati besedišče naših učencev, kako se odzivati na potrebe sodobne šole (veščine bralne pismenosti in filozofija formativnega spremljanja). Ob konkretnem primeru načrtovanja preverjanja in ocenjevanja razčlembe prebranih/poslušanih umetnostnih oz. neumetnostnih besedil bomo izpostavili/predstavili naše interne dogovore za posamezne razrede (od 1. do 6. razreda) v zvezi cilji UN slovenščine po vertikali: z dolžino besedil, vrstami besedil, vprašanji (višjih taksonomskih ravni), tvorbnimi nalogami, jezikovno pravilnostjo besedil ipd. Hkrati bomo potrdili, da postaja vertikala – kot način strokovnega sodelovanja učiteljev določenega področja – pomemben gradnik kakovosti šole, saj lahko le preko timov/sodelovanja in kritičnega pogleda na razvoj lastnega področja ter ob odpravljanju lastnih napak/pomanjkljivosti prispevamo k temu, da tudi naši učenci (hitreje) napredujejo.

Medpredmetno povezovanje – sklop Čutila, Barbara Oder

Medpredmetno povezovanje je didaktični pristop, ki pripomore k trajnejšemu, uporabnemu znanju učencev. Cilji in vsebine, ki jih medpredmetno povežemo, postanejo razumljivejši, uporabnejši in bolj življenjski, hkrati pa pridobimo čas, za katerega pravimo, da nam ga vedno zmanjkuje. V ospredje obravnavanega sklopa je postavljen tudi pomen ustrezne zahtevnosti ciljev.
V prispevku bom predstavila, kako smo v okviru sklopa o čutilih, v tretjem razredu, medpredmetno povezali vsebine in ob pomoči raziskovalnega učenja ter vrstniškega sodelovanja dosegli zastavljene cilje. Vključili smo tudi teme kemijske varnosti in trajnostnega razvoja. Celoten sklop smo obravnavali po načelih formativnega spremljanja učenčevega napredka. V prispevku boste spoznali vse korake formativnega spremljanja: preverjanje predznanja, načrtovanje različnih aktivnosti, oblikovanje kriterijev uspešnosti, povratna informacija (učiteljeva, vrstniška), vprašanja v podporo učenju in dokazi. Spoznali boste, kako smo načrtovali delo, da so lahko učenci na osnovi povratne informacije svoje izdelke/ugotovitve dopolnili, izboljšali, popravili. Predstavila vam bom dnevnik, ki je nastajal skozi celoten sklop. Na koncu pa je prikazano, kako so učenci s pomočjo kriterijev predstavili naučeno.

Povezovanje znanja za učinkovito učenje tujega jezika v 1. VIO, Teja Fuchs

Učni načrt tujega jezika za 1. VIO je zapisan kratko in jedrnato. V njem je predvidenih 20 ciljev, ki bi jih naj učenci dosegli v 2. in 3. razredu. Ker v učnem načrtu ni omejitev s temami, daje učitelju možnost, da lahko učencem z izkustveno uro približa tuji jezik z zanimivimi temami. Tako si učenci veliko lažje zapomnijo obravnavano temo, razširijo besedišče in tako dobijo trajnejše znanje. Sklope lahko načrtujemo tudi v sodelovanju z razredno učiteljico in si tako pomagamo z materialom in zamislimi ter cilji iz drugih predmetnih področij. Iz izkušenj vem, da je v vsakem predmetu možno najti zanimivo medpredmetno povezavo; povezava likov in hišnih ljubljenčkov, razne oblike gibanja pri športu. Da pa je priprava na dan dejavnosti ali evalvacija le-tega bolj zanimiva, jo lahko izpeljemo v tujem jeziku. Za vse to je potrebno zelo veliko pozitivnega mišljenja, gledanje izven okvirjev in prilagodljivost vseh deležnikov. Vprašati se le morate, če ste vi dovolj odprti za takšno delo. Učenci sprejemajo vse, kar je novo in lahko izkusijo sami. Zakaj jim tega ne bi dali in tako poglobili njihovo znanje? Zakaj ne bi eksperimentirali v tujem jeziku?
Predstavila vam bom nekaj primerov, kako lahko temo dneva dejavnosti, trenutno navdušenje učencev nad nanizanko, igračo ipd., obravnavani učni sklop pri MAT ali SPO prenesete, obravnavate in nadgradite tudi pri urah tujega jezika.

Povezovanje med učenci OPP NIS in učenci rednih oddelkov, Darja Benčina in Tina Marc

Za sodelovanje in medvrstniško učenje učencev prilagojenega programa z učenci rednih oddelkov je potrebno nenehno iskanje možnosti za uspešno povezovanje. Pomembno je tesno partnerstvo tako med učitelji kot med učenci. Eden izmed ciljev sodelovanja je razvijanje socialnih veščin, ki jim bodo omogočile soočanje z različnimi izzivi v življenju.
Povezovanje med različnimi oddelki pripomore k razumevanju različnosti in strpnosti. Seznanjanje z močnimi in šibkimi področji otrok s posebnimi potrebami je za učence rednih oddelkov izjemnega pomena, saj se učijo nuditi pomoč in iskati rešitve.
Načrtovanje sodelovanja otrok s posebnimi potrebami z učenci rednih oddelkov osnovne šole je za vsakega učitelja izziv. Potrebno je poiskati skupne cilje, učne strategije, raziskati posebnosti otrok ter jim prilagoditi dejavnosti. Učitelj mora razvijanju socialnih veščin nameniti posebno pozornost, saj imajo večjo vlogo za uspešno vključitev v okolje kot intelektualne sposobnosti.
V prispevku bodo predstavljeni primeri dejavnosti, v katere so bili vključeni učenci 3. razreda redne osnovne šole in učenci 1. in 3. razreda OPP NIS. Prikazali bova primer skupnega načrtovanja, izvedbe in evalvacije tehniškega dne s poudarkom na ročnih delih, plavalnega tečaja, ure spoznavanja okolja na temo razvoja otroka in ure slovenščine, pri kateri smo obravnavali umetnostno besedilo o sprejemanju drugačnosti.

Pomen čustev za učno uspešnost na razredni stopnji, Tanja Jankovič

Učilnica je čustveni prostor znotraj katerega učenci doživljajo in izražajo različna čustva – od navdušenja nad učenjem, upanja na uspeh, ponosa na dosežke, do tesnobe ob velikih pritiskih, sramu ob neuspehu itd. Tu so tudi socialna čustva, vezana na sošolce in učitelje – empatija, jeza, zavist … Tretja čustvena plat življenja v učilnici pa so čustva, ki jih učenci prinesejo s sabo od zunaj, od doma in imajo tudi vpliv na njihovo učenje. (Pekrun, 2014)
Čustva usmerjajo in vplivajo na mnoge procese vezane na učenje. Monique Boekaerts (v Dumont, Istance in Benavides, 2013) celo zagovarja stališče, da imajo čustva v povezavi z motivacijo ključno vlogo pri učenju. Učenci z visoko razvitimi čustvenimi sposobnostmi so učinkovitejši v šoli, saj obvladujejo svoje miselne navade in so posledično pri delu bolj zbrani in učinkovitejši. (Zurc, 2008)
Veliko učiteljev se srečuje z uravnavanjem čustev učencev na dnevni bazi. Projekt Mindful schools in drugi viri navajajo, da praksa čuječnosti med drugim (pozornost, empatija …) pomaga tudi pri čustveni regulaciji. Preko redne vadbe čuječnosti, prilagojene razvojni stopnji otrok, bi lahko pozitivno vplivali na čustva posameznika, razredne skupnosti in posledično tudi na učno uspešnost učencev.
Osnovni namen čuječnosti, prenesene v zahodni sistem delovanja in mišljenja, je posameznikova sposobnost upravljati s svojo pozornostjo. Ko misli ne begajo nekontrolirano, je možno doseči poglobljeno opazovanje. Ko z opazovanjem in lastno izkušnjo spoznamo različne učinke določenega čustva na naše telo in duševno stanje, je to prvi korak k boljši kontroli samega sebe v prihodnjih situacijah, ki izzovejo naš čustven odgovor. Postopoma se učimo načina ravnanja, ko s svojimi reakcijami ne škodujemo sebi ali svoji okolici.(Škobalj, 2017)
Čuječnost lahko poučuje čuječ učitelj. Podajmo se torej od čuječega učitelja prek čuječega poučevanja na pot k čuječemu učno uspešnejšemu učencu.

Kako uporabiti didaktični material v podporo različnim učencem? Lidija Mlinarič

Formativno spremljanje (Grah, 2017), omogoča, da učenci izkazujejo znanje na sebi najbolj ustrezen način, razvijajo svoje spretnosti in odnose ter so bolj motivirani za učenje in doseganje optimalnih dosežkov.
Strategije formativnega spremljanja so eden izmed ključnih elementov za uresničevanje vključujoče šole. Ključno je tudi vključujoče učno okolje, ki zajema fizično, didaktično, socialno in kurikularno učno kolje (Poznanovič Jezeršek, 2011).
V prispevku želim prikazati primer, kako se da s pomočjo formativnega spremljanja in spodbudnega didaktičnega učnega okolja razvijati učenčeve spretnosti in zmožnosti branja ter hkrati ob tem upoštevati njegova močna in šibka področja.
V primeru bodo prikazani elementi formativnega spremljanja, strategije, pristopi (delo v centrih aktivnosti), igre, ki so bile načrtovane skupaj z učenci, različen didaktični material. Prikazana bo skupna izbira primernega bralnega gradiva, rutinske dejavnosti (Brain Gym, učiteljevo branje učencem, učiteljevo branje skupaj z učenci, branje učencev), pripomočki za samovrednotenje branja (kolo branja), povratne informacije učiteljice in sošolcev.
Ključne ugotovitve ob formativnem spremljanju branja in didaktično spodbudnem učnem okolju kažejo na to, da vsakodnevni Brain Gym in jutranje 10-minutno »dril« branje učencev na začetku ne navdušuje, vendar kmalu postane dnevna rutina. Zagrizejo tudi v branje v 1 minuti.
Ko učenec glasno/polglasno bere, takoj po branju samovrednotenje težko izvede. Čisto drugačno je samovrednotenje po poslušanju posnetka svojega branja. Nekateri kar ne morejo verjeti, da je to posnetek njihovega branja. Ko imajo možnost poslušati svoje branje tudi dvakrat ali trikrat, postanejo bolj kritični in kar je najpomembneje, še bolj motivirani za izboljšanje svojega branja.

Računalniško razmišljanje in programiranje na razredni stopnji, Irena Gole

Programiranje je veščina, ki postaja v današnjih časih cenjena in iskana, pri učencih, ki se učijo programiranja, pa razvija računalniško mišljenje, logično mišljenje in zmožnost reševanja problemov. Učenci danes veliko časa rokujejo s sodobno tehnologijo, vendar pa jih le malo ve, koliko časa je potrebno, da programer sprogramira program oz. igro.
Na razredni stopnji se učenci lahko naučijo osnov programiranja v okviru interesne dejavnosti ali v četrtem in petem razredu, ko si lahko izberejo neobvezni izbirni predmet računalništvo. Za zgodnje učenje programiranja je primeren programski jezik in programsko okolje Scratch, ki je namenjen učenju programiranja s pomočjo blokov, ki jih zlagamo kot lego kocke. Spletna različica Scratcha omogoča, da si učenci izmenjujejo ideje in projekte ter na ta način sami poglobijo in razširjajo svoje znanje. Za učenje osnovnih programerskih ukazov lahko preizkusijo tudi različne aplikacije, kot sta npr. Teci Marko! (angl. Run Marco!) in Light-Bot. Za učenje programiranja v omenjenih programskih okoljih ni potrebno nobenega predznanja in vsakdo se lahko preizkusi in raziskuje svet programiranja.
Osvajanje digitalne kompetence danes brez informacijske tehnologije ni mogoče, kot tudi učenje programiranja ne moremo učiti brez uporabe svetovnega spleta. Pri tem je nujno učence ozavestiti o varni rabi interneta ter jim predstaviti, kako naj se varno in odgovorno vedejo na spletu.
V okviru delavnice bodo udeleženci spoznali programsko okolje Scratch, se preizkusili v enostavnem programiranju in spoznali aplikacije, s katerimi lahko učencem na zabaven način približajo programiranje.

Analiza uporabe didaktičnih e-gradiv, Tine Pajk

Svet se v zadnjih desetletjih sooča z velikimi tehnološkimi izzivi. Sodobna informacijsko komunikacijska tehnologija (IKT) je prinesla spremembe na vseh področjih življenja. V šolskem prostoru je razvoj šel tako daleč, da učitelji pri svojem poučevanju in učenci pri svojem učenju uporabljajo računalnike, tablice, interaktivne table, mobilne naprave itd., posebej za omenjene naprave pa so bila razvita e-gradiva, ki dajejo učencem aktivno vlogo pri učenju (Pajk, 2014).
Namen raziskave je bila analiza uporabe sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije in analiza uporabe različnih e-gradiv pri pouku. V raziskavo smo vključili učitelje razrednega pouka. Anketa se je izvajala od decembra 2017 do začetka januarja 2018. Anketirance smo pridobili naključno, tako da smo učitelje obvestili preko spletnih učilnic, elektronske pošte itd. Anketa je bila razdeljena na dva dela. V prvem delu smo učitelje spraševali o demografskih značilnostih, v drugem delu pa smo učitelje vprašali o uporabi sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije in o uporabi e-gradiv pri pouku.

Primeri razvijanja digitalne pismenosti, Anita Smole

»Branje je temeljna aktivnost, ki posamezniku omogoča, da vse življenje samostojno pridobiva znanje. Branje ni samo spretnost, je tudi znanje.« (Doupona, M.) Znanje in veščine, potrebne pri branju, bralci pridobivamo s pomočjo različnih besedil. Tradicionalnim oblikam na papirju so se pridružile elektronske oblike. V prispevku predstavljam primer spremljanja e-branja. V študiji primera sem se spraševala, ali učenec s poglabljanjem razumevanja besedila prebrano bolje razume ter katere so dodatni kriteriji spremljanja branja pri e-branju. Z učenci sem izvajala dejavnosti, s pomočjo katerih so razvijali spretnosti, ki jih poleg osnovnih, potrebujemo kot e-bralci pri branju neumetnostnih besedil. Vodilo me je vedenje, da bralčeva motivacija pomembno vpliva na to, ali bralec bere rad. Učenci 3. razreda so se v varnem e-okolju učili, kako priti na splet, kako se lotiti interaktivnih besedil, kako pristopiti k hipertekstualnemu besedilu, video in avdio vsebinam, kako se iz e-besedil vrniti. Učenci so razvijali tudi zmožnosti shranjevanja povezav za ponovno uporabo. Razumevanje prebranega smo preverjali s klasičnimi tehnikami in v e- in i-okolju. Učenci so spremljali lastne dosežke ob v naprej oblikovanih kriterijih uspešnosti in lastne refleksije nalagali v e-portfoliju. Pomembno je, da je učenje branja in pisanja resnično ena od temeljnih nalog izobraževalnega sistema in da je potrebno učence opolnomočiti, da znajo uporabljati različne strategije, hitro dekodirati simbole in pomen ter njihovo interakcijo, vse pa umestiti v kontekst. Pri tem lahko učitelji s pripravljenimi učnimi izkušnjami v veliki meri pripomoremo k bralni uspešnosti posameznika.

Učinkovita komunikacija – sodelovalni odnos in dialog s starši - primeri iz prakse, Mateja Petric

Področje komunikacije, negovanje in vzdrževanje dobrih medsebojnih odnosov je področje, ki je v vzgojno izobraževalnem procesu temeljnega pomena. Prav poseben izziv je reševanje kriznih, težjih situacij v odnosu: strokovni delavec – starši. Vprašanja, kot so: »Kako sporočiti staršem informacijo, ki je ne želijo slišati? Kako razložiti in utemeljiti svoje sporočilo namenjeno staršem otrok s PP? Kako preveriti razumevanje naših sporočil pri starših? Kako spremljati in slediti skupnim dogovorom?« so vedno znova velik izziv za strokovnega delavca. Komunikacija je osnova vsakega uspešnega in dobrega sodelovanja in soustvarjanja. Starši in otroci, ki se znajdejo v stiskah in težavah, so na področju komunikacije in sodelovanja posebej občutljivi. Okrnjen je njihov občutek varnosti in velikokrat ranjena samopodoba, samospoštovanje in samozaupanje zaradi raznolikih življenjskih izkušenj. Starši otrok, ki imajo različne posebne potrebe, imajo večjo potrebo po informacijah, kot starši ostalih otrok. V lastni čustveni (pre)obremenjenosti pogosto ne (z)morejo razmišljati trezno in posledično tudi ne odreagirati na ustrezen, asertiven način. Strokovnjak je odgovornejši za dialog, ki nastaja in se razvija med njim in staršem. Strokovni delavec mora v dialog prinesti potrebne vrednote: enakovrednost, spoštovanje, odprtost, zaupanje, strpnost, odgovornost…
Bistvena značilnost dobre komunikacije je skladnost med besedno in nebesedno govorico.
Kadar ugotovimo, da nas drugi ne razumejo, ne »slišijo«, se ne strinjajo z nami in se ne odzivajo na naša sporočila, tako kot si želimo in pričakujemo mi, se zavemo, da je sporazumevanje spretnost, ki jo pogosto pomanjkljivo obvladujemo. Komunikacija je edini način in ustrezna pot, da si lahko sporočimo svoje misli, doživetja, občutke. Moč in kvaliteta ustrezne komunikacije se pokaže zlasti pri reševanju problemov in konfliktov. Podlaga ali temelj ustrezne komunikacije je pozitiven in odgovoren odnos s sogovornikom. Sporazumevati se namreč pomeni: znati sporočati, poslušati (se) in (se) slišati.

Šola in starši – naše skupne poti, Gabrijela Novak in Karmen Zadravec

Osnovno načelo sodelovanja s starši je skrb za vzajemno medsebojno sodelovanje, ki na osnovi medsebojnega zaupanja gradi trdne temelje za vzgojo in izobraževanje. Šola s strokovnimi delavci skrbi za dobro komunikacijo med neposredno in posredno udeleženimi v vzgojno-izobraževalnem procesu, kjer je v ospredju redno in jasno komuniciranje s starši, seznanjanje staršev s pričakovanji učencev in poudarjanje napredka. Poleg običajnih, formalnih oblik sodelovanja, na šoli spodbujamo tudi druge oblike: dan odprtih vrat, delavnice za starše, šola za starše, seminarji, sodelovanje staršev na šolskih razstavah in prireditvah, vključevanje staršev v projekte, dnevi dejavnosti skupaj s starši, skupna praznovanja, … Vse oblike sodelovanja s starši spremljamo in vrednotimo, po potrebi izboljšujemo.
Strokovni delavci na razredni stopnji se zavedamo pomena sodelovanja s starši in tako skupaj z njimi iščemo nove in učinkovite skupne poti, ki so ključne za razvoj otrok. Ena takšnih skupnih poti je domače branje v prvem razredu. Veliko vlogo pri razvoju pozitivnega odnosa do branja in interesa za branje odigra otrokova družina. (Bucik, 2003) Zato smo delo načrtovali tako, da smo branje vključili v urnik kot pomemben del dneva. Starši so otrokom brali določene pravljice ter se o prebranem z otrokom tudi pogovarjali. Bistvo pogovora so tudi zapisali in otroci so to v šoli tudi predstavili. To so počeli od ponedeljka do četrtka, v petek pa je učiteljica še pisno ovrednotila domače delo. Rezultati takšnega sodelovanja so pokazali, da so otroci uživali med branjem in po njem. Postali so pravi razmišljujoči bralci, ki so pričeli vrednotiti in primerjati besedila, knjižne junake ter so bistveno izboljšali svojo jezikovno zmožnost. Tudi starši so ugotovili, da je takšno sodelovanje z otrokom in šolo izjemnega pomena, saj je dobro razvita sporazumevalna zmožnost najbolj zanesljiva pot do osebnega in družbenega uspeha.

Šolanje na domu, Bojanca Križman

Šolanje oz. Izobraževanje na domu je ena od možnosti za izvajanje izobraževanja na osnovnošolski ravni, ki ga v Republiki Sloveniji ureja Zakon o osnovni šoli (1996, 5. in 88. člen). Ta predpisuje obvezne učne vsebine in načine preverjanja znanja.
Starši do začetka šolskega leta v šolo prinesejo Obvestilo, da bodo izobraževali svojega otroka doma. Sami so običajno dobro seznanjeni z zakonodajo in potekom šolanja na domu.
Zakonodaja: Zakon o osnovnih šolah (ZOsn), Pravilnik o šolskem koledarju za osnovne šole in Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli.
Pregled členov, ki urejajo šolanje na domu.
Pomisleki učiteljev glede šolanja na domu: problem socializacije otroka, pomanjkljivo znanje, lažje opravljanje razredov v OŠ.
Sodelovanje s starši in otrokom, ki se šola na domu. Izpostavila bi, da imajo starši pravico do odločitve, da bodo šolali otroka na domu, zato spoštujmo njihovo odločitev in jih v tem podpiramo. Staršem predstavim delo v razredu in jih pozovem, da sledijo dogodkom, ki so objavljeni v Publikaciji šole in na spletni strani šole.
Izkušnje staršev in otrok pri sodelovanju so različne. Primeri prakse.
Težave v vrednotenju dela, ki ga imajo učitelji, ki imajo v razred vključenega otroka, ki se šola na dom. Ob koncu leta (maja – junija) so otroka dolžni oceniti iz znanja predmetov, ki jih ima zakonsko predpisane.
Razmislek o dani zakonodaji, kaj bi se lahko spremenilo, da ne bi bilo zlorabljanja (primer romskih otrok, ki opuščajo šolanje). Starši se odločijo za šolanje na domu, vendar ne opravijo ocenjevanj znanja in se potem ne želijo vključiti v šolo.

Prednosti : fleksibilen urnik, doživljajski pouku, vsebine približane življenju, pouk poteka v okolju, ki spodbuja otrokovo povezanost z družino.

Raznojezičnost in medkulturnost na OŠ Livadi, Goran Popović, Nataša Novak Kušar in Martina Zupan

1. Specifični učni pogoji, neobvladovanje učnega jezika v času neposrednega učenja.
Značilnost OŠ Livada je, da je večina prebivalcev šol. okoliša neslovenske narodnosti.
V OŠ Livada je vpisanih 98 % učencev neslovenske narodnosti.
Otroci zelo slabo obvladajo slovenščino, ki je uradni učni jezik, .
Slabo znanje jezika daje slabe temelje šolskemu uspehu.
Učenci OŠ Livada se morajo opismeniti v dveh jezikih.
2. Skromni učni pogoji
Druga značilnost je nizek socialno ekonomski status številnih družin.
Priseljenci na tem področju so manj izobraženi, večinoma nekvalificirani delavci.
Iz vsega povedanega izhaja specifično vzgojno delo pedagoških delavcev šole.
Učni uspeh učencev OŠ Livada je precej nižji, kar je skladno z mednarodnimi raziskavami.
Ugotovitev: Učitelji se velik del časa ukvarjajo z zagotavljanjem učnih pogojev in manjši del s poučevanjem samim.
3. Didaktični vidik:
• Učenje tujega jezika poteka v učni akciji.
• Otroci potrebujejo dodatno podporo.
• Normativ učnih skupin je potrebno smiselno prilagoditi.
• Mišljenje in govor: Raziskovalno vprašanje: «V katerem jeziku razmišljam?«.
• Različno predznanje učencev pri učnih predmetih.
• Motivacija za učenje v skladu s predhodnimi ugotovitvami niha.
4. Nekaj pedagoških namigov:
• Tutorstvo med sošolci.
• Dodatna pomoč.
• Uvedba koordinatorja.
• Učenci naj uporabljajo različne učne vire in metode (Montessori).
• Sistematično formativno spremljanje.
5. Za reševanje razmer bi izpostavili:
• Uvajanje t.i. smiselnega učenja.
• Več vizualizacije pri pouku.
• Najprej delati na mišljenju nato na govoru.
• Potrebno je kratko usposabljanje za razvoj bralnih zmožnosti (pripravljalnice).

***Primer dobre prakse
Vključevanje elementov montessori pedagogike pri delu s specifično populacijo
A) OTROK
1. Socializacija, sprejetost, občutek varnosti
2. Občutek »da zmorem«, zaupanje vase
3. Delo z materiali
B) UČITELJ
1.Priprava okolja primerna vsem učencem
2. Preverjanje, ocenjevanje otrok priseljencev na razredni stopnji
3. Podpora učitelju
4. Komunikacija s starši

Vključevanje otrok priseljencev na OŠ Koper, Sandra Vuleta in Nika Rudež

Prispevek predstavlja vključevanje učencev priseljencev, katerega materni jezik ni slovenščina, v novo učno okolje. Učenci priseljenci, ki se vključijo v slovensko okolje, s svojim jezikom, kulturo in tradicijo prispevajo k bogatosti medkulturnega sobivanja. Za uspešno vključitev učencev priseljencev je pomembno vzpostaviti odnos in sodelovanje s starši in otroki. Učiteljeva vloga je pri tem ključna. Načrtovati mora, kako naj se loti poučevanja v razredu, katere metode naj uporabi, katere prilagoditve naj upošteva, kako naj razvija poučevanje branja, ki je tesno povezano s poslušanjem in govorjenjem, kako naj beleži učenčeve napredke, katera priporočila naj upošteva za poučevanje večjezičnih učencev po Konceptu dela učnih težav v osnovni šoli (Magajna idr., 2008). Učencem priseljencem morajo učitelji in ostali pedagoški delavci nuditi skrbno izbrano in celostno podporo pri vključevanju. Ključno za uspeh in dobro počutje učenca, je sodelovanje vseh strokovnih delavcev in upoštevanje njegovih individualnih potreb. Šola, v sodelovanju s starši in otrokom, za vsakega učenca pripravi individualni načrt aktivnosti (INA), ki nastaja v nacionalnem projektu »Izzivi medkulturnega sobivanja«. Tako spremlja učenčevo socialno vključenost in učno uspešnost.

Krepitev obmejne mobilnosti med šolami z večjezičnimi in medkulturnimi delavnicami in didaktično igro Tromejček, Lea Jensterle

Osnovna šola Josipa Vandota Kranjska Gora v sodelovanju z obmejnimi šolami v sosednji Avstriji, v preteklosti tudi v Italiji, že več kot deset let razvija večjezične in medkulturne učne dejavnosti, s cilji:
spoznavati jezike in kulture sosednjih držav,
spodbujati medsebojno sodelovanje in druženje z učenci in učitelji obmejnih šol,
izgrajevati jezikovne in medkulturne zmožnosti vključenih ter
spoznavati naravne in kulturne znamenitosti obmejnih krajev.
Obmejno sodelovanje poteka kot stalna dejavnost šole. V projektu IP smo obmejno sodelovanje nadgradili s svojevrstnimi, celostno zasnovanimi večjezičnimi in medkulturnimi učnimi delavnicami in izdelavo didaktične igre – Tromejček.
Učne delavnice pripravljamo skupaj z učitelji obmejnih šol in potekajo nekajkrat letno. Vsebina delavnic je prilagojena interesom učencev ter nadgrajena z večjezičnimi in medkulturnimi kompetencami. Koncept delavnic vključuje celostni pristop k učenju in poučevanju tujih jezikov ter učence spodbuja k sodelovanju in iznajdljivosti. Delavnice popestrimo tudi z izleti po bližnji okolici ali pa se, na povabilo sodelujočih obmejnih šol, odpravimo na potep v zanimive kraje sosednje Avstrije.
V prispevku bomo predstavili naše izkušnje z izvedbo delavnic ter uporabnost didaktične igre Tromejček, ki smo jo oblikovali v sklopu projekta.
Tromejček je didaktična igra v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku, kjer učenci preko jezikovnih kartic spoznavajo in utrjujejo besedišče različnih jezikovnih tem, poslušajo, razumejo in se gibalno, likovno ter besedno odzivajo, urijo se v sodelovanju in spodbujanju drug drugega. Učence popelje k jezikovnemu, medkulturnemu in geografskemu raziskovanju. Trije planinci so glavni junaki igre in z igralci potujejo po krajih v bližini tromeje. Na poti vidijo različne naravne in kulturne znamenitosti slovenskih, avstrijskih in italijanskih krajev, na koncu pa se povzpnejo tudi na Tromejo, na vrh, ki je skupen trem sosednjim državam – Sloveniji, Avstriji in Italiji. Tisti igralec, kateri vrh prvi osvoji, je zmagovalec.
Preizkušeni novosti, večjezične in medkulturne učne delavnice in didaktična igra, sta dodatno obogatili obmejno sodelovanje in obmejno mobilnost naše šole. Predstavljata inovativen pristop k učenju in poučevanju obmejnih jezikov, ki ga želimo deliti z udeleženci predstavitve.

Formativno spremljanje pri poučevanju tujega jezika na razredni stopnji, Natalija Ožek

Splošni cilj učenja tujega jezika v prvem obdobju je razvijanje celostne zmožnosti za medkulturno in medjezikovno sporazumevanje. Ob tem učenci pridobivajo in razvijajo jezikovno in nejezikovno znanje, jezikovne, spoznavne, medkulturne in metakognitivne zmožnosti ter ključne kompetence za vseživljenjsko učenje. (UN tuj jezik v 2. in 3. razredu, 2013) V praksi to pomeni, da se v pouk tujega jezika prepletajo vsebine iz drugih predmetov. Učenci so večino časa v jezikovni kopeli, kjer se še posebej razvija njihovo jezikovno znanje. Z učnimi cilji in didaktičnimi pristopi pripravljamo učence za uporabo znanja tudi izven učilnice.
V koncept zgodnjega poučevanja tujega jezika se lepo vključuje formativno spremljanje, ki učenca in učitelja postavi v drugačno vlogo. Različne raziskave kažejo, da načela formativnega spremljanja prispevajo k večji kakovosti učenja in poučevanja, boljšim učnim dosežkom učencev in zadovoljstvu vseh vključenih. (Formativno spremljanje v podporo učenju, 2017)
V predstavitvi boste spoznali posamezne elemente formativnega spremljanja pri zgodnjem poučevanju tujega jezika. Učenci se ob pravilnih usmeritvah zavedajo namenov učenja oziroma kaj morajo znati, se naučiti, da bodo uspešni. Učenci radi delajo v skupinah, kjer drug drugemu pomagajo. Ob takem delu nastajajo različni dokazi o njihovem znanju. Po končanem delu pogosto sledi poročanje in samovrednotenje. Pri tem uporabljamo različna orodja in pristope, ki jih bom prikazala v prispevku.

Odnos učencev do znanja in učenja, Ksenija Šket

Od zgodnjega otroštva dalje se pričenja učenje branja in pisanja z naravnim razvojem predopismenjevalnih sposobnosti, ob vstopu v šolo pa se ta proces spremeni v formalni, načrtni in sistematični način opismenjevanja. Še preden otroci vstopijo v šolo, si v svoji jezikovni zavesti izgradijo svoje razlage, pomene in razumevanje besed in povezovanja črk, glasov, zlogov v besede. Opisano močno vpliva na nadaljevanje procesa opismenjevanja.
Pri načrtovanju dela v razredu je nujno izhajati iz predznanja otrok ter njihovih potreb tako, da imamo vpogled v njihove predstave, ki so lahko pravilne ali celo napačne. Obojne so zelo pomembne. Nato jih učenci s svojo lastno aktivnostjo gradijo naprej. Učencem je potrebno znanje podati na način, da ga sami zgradijo, preoblikujejo in povezujejo z že obstoječim znanjem.
Da lahko to storijo, jim je potrebno pripraviti takšno učno okolje, ki bo njihove predstave izpopolnilo ter jim omogočilo kakovostno rabo novo pridobljenega znanja.
V spodbudno učno okolje spada tudi ustvarjanje okoliščin za ustrezne socialne interakcije med učenci, učenci in učiteljem ter učenci in znanjem. Delo v manjših skupinah in parih, kjer učenci sproščeno postavljajo svoja vprašanja, iščejo nove rešitve in razlagajo svoje ideje, jim to omogoča.
Vse zgoraj opisano bom skušala prikazati v predstavitvi učne ure na praktičen način skozi posnetke in slikovno gradivo opismenjevanja v prvem razredu. Skušala bom tudi osvetliti vlogo možnih in smiselno postavljenih vprašanj, ki sprožijo kognitivni konflikt, kateri pomaga učencu pri spreminjanju napačnih ali nepopolnih predstav v pravilne.

Avtentične učne situacije na razredni stopnji, Kristina Angelov Troha

Ko se v realnem življenju srečujemo s problemi, ki jih moramo rešiti, skoraj nikoli nimamo na voljo rešitev a, b, c ali č. Razmisliti moramo o različnih možnostih reševanja, kje najti potrebne informacije, kdo in kako nam pri reševanju problema lahko pomaga.
Šolski pouk pa pogosto poteka tako, da učenci izbirajo med danimi možnostmi, obkrožajo napisane odgovore ali odgovarjajo na vprašanja, ki imajo le malo skupnega z njihovimi interesi, težavami ali željami. Temu se lahko izognemo, če organiziramo avtentične učne situacije.
Kaj so avtentične učne situacije? Ali lahko učenci z avtentičnimi učnimi situacijami pridobijo kakovostno in trajnejše znanje? To sta vprašanji, na kateri bom poskušala s primeri dobre prakse odgovoriti v predstavitvi.
Avtentične učne situacije so situacije, ki jih lahko prenesemo v realno življenje. Avtentične naloge so osmišljene, realne, problemsko zasnovane, omogočajo prenos znanja. Če jih učenci želijo rešiti, morajo zbirati in obdelati podatke, zahtevajo divergentno mišljenje in kritično presojo o poteku dela in dobljenih rezultatih. Učenci avtentične naloge raje rešujejo, saj jim je problem blizu, lahko bi bil resničen (ali celo je). Znanje, pridobljeno z reševanjem avtentičnih nalog, je trajnejše in prenosljivo tudi v druge podobne okoliščine. Reševanje avtentičnih nalog spodbuja sodelovanje med učenci, saj je potrebno za reševanje odprtih problemov izmenjevati in utemeljevati mnenja in nenazadnje poslušati drug drugega.
V okviru predstavitve bodo udeleženci spoznali primere avtentičnih nalog, ki smo jih izvedli v tretjem razredu. Učenci so bili pri reševanju te vrste nalog motivirani, saj je bilo njihovo učenje osmišljeno, vedeli so, kdaj bodo lahko pridobljeno znanje uporabili. Občasno je bilo potrebno naloge diferencirati.
V procesu reševanja te vrste nalog sem bila usmerjevalec, učencem sem pomagala pri razumevanju nepoznanega. Učenci pa so si zastavili cilj, spremljali so svoj napredek glede na zastavljene kriterije in kritično presojali aktivnosti. Ob koncu so svoje rešitve in ugotovitve predstavili sošolcem ter tako urili tudi govorno nastopanje.

Znanje na odru in v resničnem življenju, Kristina Ferel

V prvem razredu sem združila znanja iz več predmetov pod okrilje skupne zgodbe – gledališče. Kot vemo iz mnogih virov, so zgodbe največkrat tisti del učenja, ki nas prevzamejo v celoti: sprejmemo jih ne le z možgani, ampak tudi s čustvi, občutki in domišljijo, zato smo v zgodbi bolj prisotni. Poleg zgodbe, ki so jo učenci sprejeli za svojo in jo želeli dokončati, jih je vodila tudi motivacija, ki je izhajala iz vedenja, da bodo svoj dosežek lahko preizkusili kot predstavitev v obliki gledališke predstave.
Učilnico smo spremenili v gledališče, pred učilnico smo postavili blagajno in povabili učence iz sosednjih oddelkov, da si s svojim »denarjem« kupijo vstopnico. Učence smo pričakali z učnim okoljem, ki je bilo zelo podobno resničnemu. Temu primerni so bili tudi izzivi, s katerimi so se srečali gostitelji in gostje.
V projektu sem upoštevala naslednje ključne zahteve dobrega pouka za kompetence enaindvajsetega stoletja: sodelovalno učenje; povezovanje znanj; aktivnosti so izvedene predvsem s strani učencev; znanje, ki so ga pridobili pri pouku so uporabili pri praktičnem reševanju problemov; dejavnost se je razvijala v času (učenje ni bilo skupek posameznih ločenih trenutkov).
Otroci so v času od ideje do izvedenega nastopa presojali svoje znanje in izboljševali svoje dosežke; mrežili svoje znanje znotraj skupine in znotraj celega oddelka. Končni dosežki učencev so bili na visokem nivoju.