ISKANJE
PLENARNA PREDAVANJA: četrtek, 22.3.2018
Metakognicija v didaktiki razrednega pouka, Grozdanka Gojkov
Namen predstavitve je, da s teoretičnega vidika pogledati na vpliv »kontekstualnega pristopa« k učenju in poučevanju; kar pomeni premik fokusa iz učne sposobnosti in rezultatov na zmožnost učencev, da regulirajo svoje učenje in sposobnost učiteljev, da ustvarijo učno okolje, ki omogoča učenje.
V prispevku se tako obravnava kognitivni sistem in njegov razvoj kot samospreminjajoč sistem in učenje kot sposobnost samoregulacije učenja. Pozornost bomo namenili novi perspektivi v pedagoški psihologiji, ki poudarja, da se kognitivne sposobnosti razvijejo preko izražanja interesov oz. preko zmožnostim posameznika in njegovega načina funkcioniranja v procesu učenja in poučevanja.
Podan bo razmislek o mehanizmih razvoja metakognicije – kontekstualne inteligence (Sternberg, 2012); glavne determinante metakognicije, ki so: kognitivni fenomen višjega reda ali kognicija o kogniciji, kot element novega videnja sposobnosti učenja; Vigotski in cona bližnjega razvoja oz. hitrost učenja; vloga prenosa oz. transfera (Brawn in Ferrarra)-metakognicija kot proces, ki pojasnjuje prenos.
Raznoliki učni slogi - nevromit, ki potrebuje prevetritev, Tina Bregant
Učni slog upošteva učenčeve posebnosti in jih poskuša povezati z ustreznimi konkretnimi učnimi strategijami in metodami poučevanja. Je za posameznika značilna kombinacija učnih strategij, ki jih uporablja v večini situacij (Marentič Požarnik, 1995). Na podlagi samoporočanja lahko opredelimo učenčev slog kot npr. pretežno slušni, vidni ali kinestetični, če uporabimo eno najstarejših razvrščanj VAK (Barbe idr., 1979).
Od privlačne ideje o izkustvenem učenju in sedmih pomembnejših učnih slogih (Kolb, 1984) danes poznamo že več kot 70 različnih slogov (Coffield, 2004), ki iščejo svoje utemeljitve tudi v nevroznanosti. Žal pa novejše raziskave kažejo, da rezultati študentov, ki so imeli učenje prilagojeno glede na učni slog, niso spodbudni; poleg tega kljub obsežni literaturi, ki raziskuje različne učne sloge, metodološko ustreznih raziskav praktično ni (Pashler idr., 2009). Razvrščanje učencev glede na slog je škodljivo, saj predpostavlja rigidnost učenčevega sloga, spreminja pričakovanja in ponuja izgovore učečemu ter tako škodljivo vpliva na učenje kot proces (Hood idr., 2017). Znanstveni vidik učnih slogov je izpostavljen kot neučinkovit, česar bi se morali študenti zavedati (Willingham idr., 2015).
Privlačnost učnih slogov kljub nezadostnim empiričnim dokazom izvira iz naše ljubezni do razvrščanja. Prve taksonomije osebnosti segajo v čas C. G. Junga in teste osebnosti (npr. Myers-Briggs), ki so se razvile v pravo industrijo, saj ljudje radi rešujemo te teste. Podatki iz raziskav pa kažejo, da v šolstvu prav razvrščanje učencev vodi v samoizpolnjujočo prerokbo in potrjevanje predsodkov (Rosenthal, 1997), česar si v javnem šolstvu zagotovo ne želimo. Eden ključnih napovednih dejavnikov akademskega uspeha pa je pripravljenost na stalno prilagajanje, učenje in t.i. mentaliteto rasti (Dweck, 2012). Akademsko uspešni so tako tisti, ki verjamejo, da lahko z delom, lastnim prilagajanjem (in ne obratno) ter učenjem nekaj dosežejo; znatno manj uspešni so tisti, ki verjamejo, da je akademski uspeh podarjen le tistim, ki so dovolj pametni (Dweck, 2012). Zato je razmislek o razvrščanju učencev glede na učne sloge gotovo na mestu.
Pomen gibanja za uravnotežen razvoj otroka, Marjeta Kovač
Otrok potrebuje gibanje, saj je neobhodno za njegov zdrav telesni, gibalni, pa tudi spoznavni, čustveni in moralni razvoj. Prav temu so namenjeni predmet šport in številne šolske in zunajšolske športne dejavnosti, ki jih ponujajo šola, društva in zasebniki. Vloga šole je predvsem zagotoviti, da postane otrok gibalno kompetenten, najugodnejši čas za to pa sta predšolsko in zgodnje šolsko obdobje. Gibalni kompetenten posameznik je ustrezno gibalno učinkovit, usvojene osnovne gibalne in športne spretnosti mu omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih, razume pomen gibanja in športa ter njunih vplivov na njegovo telo in zdravje ter je redno športno dejaven (Kovač, Markun Puhan idr., 2011). Učinke gibanja na različne razsežnosti otrok, količino gibalne dejavnosti in njeno intenzivnost že vrsto let spremljamo s številnimi študijami. Primerjalna analiza Global Matrix 2.0. kaže, da so slovenski otroci kljub visokemu sedentarnemu vedenju, zabeleženemu med vikendi in počitnicami, v primerjavi z drugimi državami zelo telesno dejavni (Sember idr., 2016). Po nacionalnih podatkih iz zbirke ARTOS in podatkih na manjših vzorcih je večina slovenskih šolarjev zmerno telesno dejavna več kot 60 minut dnevno (Jurak idr., 2015; Sember idr., 2016). Sistem SLOfit (Kovač, Jurak idr., 2011), s katerim v šolskem sistemu formativno spremljamo otrokov telesni fitnes, pa ponuja otrokom in njihovim staršem ustrezne povratne informacije ne le o telesnem in gibalnem razvoju, pač pa tudi o zdravstvenih tveganjih in gibalni nadarjenosti, učiteljem pa omogoča, da na objektiven način načrtujejo in ovrednotijo pouk. S pomočjo dobrega dela v šolah in z nekaterimi intervencijskimi programi (npr. Zdrav življenjski slog) nam je tako v zadnjih šestih letih uspelo obrniti trend naraščanja debelosti in upadanja telesne zmogljivosti otrok (Starc idr., 2017). To je izredno pomembno, kajti telesno zmogljivejši otroci so bolj športno dejavni, bolj zdravi (Tremblay idr., 2011) in učno uspešnejši (Booth idr., 2014; Starc, Gril in Černilec, 2017).
Izzivi ocenjevanja znanja kot didaktičnega koncepta na razredni stopnji, Leonida Novak in Sandra Mršnik
Prispevek bo imel izhodišče v povezavi UČENJE – UČENCI-OCENJEVANJE. V središče procesa ocenjevanja bo postavljen učenec in njegov pogled na ocenjevanje ter odnos do tega. Če se sodobne raziskave sprašujejo o tem, kaj pri učenju in poučevanju res deluje, bomo v prispevku iskali odgovor na vprašanje, kaj pri ocenjevanju res deluje (na učenca, na učitelje idr.).
Ocenjevanje znanja mora biti objektivno, veljavno in zanesljivo. Poleg tega mora biti strokovno in ustrezno izveden postopek, ki se začne že pri načrtovanju. Kakovost ocenjevanja se poveča, ko učitelj uporablja različne načine ocenjevanja ob jasnih področjih in kriterijih ocenjevanja, kar mu omogoči bistveno lažje podajanje kakovostne povratne informacije tako ob številčni kakor tudi opisni oceni. Pri opredeljevanju, kaj in na kateri način bodo učitelji ocenjevali, so osnova učenci, njihovo predznanje, spretnosti, veščine, metode poučevanja in didaktični pristop. Avtentične situacije, prisotne v vsakodnevnih dejavnostih, morajo voditi do takih situacij tudi v času ocenjevanja. V prispevku je predstavljen pomen načrtovanja ocenjevanja, od načrtovanja do ocenjevanja, kjer je jasno izpostavljena pomembna vloga oblikovanja in upoštevanja kriterijev ocenjevanja. Opozorili bomo na širši problem usmerjenosti v merjenje in poudarjanja pomena ocene kot številke.
V prispevku bodo izpostavljeni problemi ocenjevanja na razredni stopnji in nakazane rešitve zanje, kakor tudi pogled v prihodnost, ki jo nakazujejo tudi rešitve iz drugih šolskih sistemov. Predstavljen bo premislek o priložnostih, ki jih imamo na področju spremljanja in ocenjevanja znanja, spretnosti in veščin.
Metakognicija v didaktiki razrednega pouka, Grozdanka Gojkov
Namen predstavitve je, da s teoretičnega vidika pogledati na vpliv »kontekstualnega pristopa« k učenju in poučevanju; kar pomeni premik fokusa iz učne sposobnosti in rezultatov na zmožnost učencev, da regulirajo svoje učenje in sposobnost učiteljev, da ustvarijo učno okolje, ki omogoča učenje.
V prispevku se tako obravnava kognitivni sistem in njegov razvoj kot samospreminjajoč sistem in učenje kot sposobnost samoregulacije učenja. Pozornost bomo namenili novi perspektivi v pedagoški psihologiji, ki poudarja, da se kognitivne sposobnosti razvijejo preko izražanja interesov oz. preko zmožnostim posameznika in njegovega načina funkcioniranja v procesu učenja in poučevanja.
Podan bo razmislek o mehanizmih razvoja metakognicije – kontekstualne inteligence (Sternberg, 2012); glavne determinante metakognicije, ki so: kognitivni fenomen višjega reda ali kognicija o kogniciji, kot element novega videnja sposobnosti učenja; Vigotski in cona bližnjega razvoja oz. hitrost učenja; vloga prenosa oz. transfera (Brawn in Ferrarra)-metakognicija kot proces, ki pojasnjuje prenos.
Raznoliki učni slogi - nevromit, ki potrebuje prevetritev, Tina Bregant
Učni slog upošteva učenčeve posebnosti in jih poskuša povezati z ustreznimi konkretnimi učnimi strategijami in metodami poučevanja. Je za posameznika značilna kombinacija učnih strategij, ki jih uporablja v večini situacij (Marentič Požarnik, 1995). Na podlagi samoporočanja lahko opredelimo učenčev slog kot npr. pretežno slušni, vidni ali kinestetični, če uporabimo eno najstarejših razvrščanj VAK (Barbe idr., 1979).
Od privlačne ideje o izkustvenem učenju in sedmih pomembnejših učnih slogih (Kolb, 1984) danes poznamo že več kot 70 različnih slogov (Coffield, 2004), ki iščejo svoje utemeljitve tudi v nevroznanosti. Žal pa novejše raziskave kažejo, da rezultati študentov, ki so imeli učenje prilagojeno glede na učni slog, niso spodbudni; poleg tega kljub obsežni literaturi, ki raziskuje različne učne sloge, metodološko ustreznih raziskav praktično ni (Pashler idr., 2009). Razvrščanje učencev glede na slog je škodljivo, saj predpostavlja rigidnost učenčevega sloga, spreminja pričakovanja in ponuja izgovore učečemu ter tako škodljivo vpliva na učenje kot proces (Hood idr., 2017). Znanstveni vidik učnih slogov je izpostavljen kot neučinkovit, česar bi se morali študenti zavedati (Willingham idr., 2015).
Privlačnost učnih slogov kljub nezadostnim empiričnim dokazom izvira iz naše ljubezni do razvrščanja. Prve taksonomije osebnosti segajo v čas C. G. Junga in teste osebnosti (npr. Myers-Briggs), ki so se razvile v pravo industrijo, saj ljudje radi rešujemo te teste. Podatki iz raziskav pa kažejo, da v šolstvu prav razvrščanje učencev vodi v samoizpolnjujočo prerokbo in potrjevanje predsodkov (Rosenthal, 1997), česar si v javnem šolstvu zagotovo ne želimo. Eden ključnih napovednih dejavnikov akademskega uspeha pa je pripravljenost na stalno prilagajanje, učenje in t.i. mentaliteto rasti (Dweck, 2012). Akademsko uspešni so tako tisti, ki verjamejo, da lahko z delom, lastnim prilagajanjem (in ne obratno) ter učenjem nekaj dosežejo; znatno manj uspešni so tisti, ki verjamejo, da je akademski uspeh podarjen le tistim, ki so dovolj pametni (Dweck, 2012). Zato je razmislek o razvrščanju učencev glede na učne sloge gotovo na mestu.
Pomen gibanja za uravnotežen razvoj otroka, Marjeta Kovač
Otrok potrebuje gibanje, saj je neobhodno za njegov zdrav telesni, gibalni, pa tudi spoznavni, čustveni in moralni razvoj. Prav temu so namenjeni predmet šport in številne šolske in zunajšolske športne dejavnosti, ki jih ponujajo šola, društva in zasebniki. Vloga šole je predvsem zagotoviti, da postane otrok gibalno kompetenten, najugodnejši čas za to pa sta predšolsko in zgodnje šolsko obdobje. Gibalni kompetenten posameznik je ustrezno gibalno učinkovit, usvojene osnovne gibalne in športne spretnosti mu omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih, razume pomen gibanja in športa ter njunih vplivov na njegovo telo in zdravje ter je redno športno dejaven (Kovač, Markun Puhan idr., 2011). Učinke gibanja na različne razsežnosti otrok, količino gibalne dejavnosti in njeno intenzivnost že vrsto let spremljamo s številnimi študijami. Primerjalna analiza Global Matrix 2.0. kaže, da so slovenski otroci kljub visokemu sedentarnemu vedenju, zabeleženemu med vikendi in počitnicami, v primerjavi z drugimi državami zelo telesno dejavni (Sember idr., 2016). Po nacionalnih podatkih iz zbirke ARTOS in podatkih na manjših vzorcih je večina slovenskih šolarjev zmerno telesno dejavna več kot 60 minut dnevno (Jurak idr., 2015; Sember idr., 2016). Sistem SLOfit (Kovač, Jurak idr., 2011), s katerim v šolskem sistemu formativno spremljamo otrokov telesni fitnes, pa ponuja otrokom in njihovim staršem ustrezne povratne informacije ne le o telesnem in gibalnem razvoju, pač pa tudi o zdravstvenih tveganjih in gibalni nadarjenosti, učiteljem pa omogoča, da na objektiven način načrtujejo in ovrednotijo pouk. S pomočjo dobrega dela v šolah in z nekaterimi intervencijskimi programi (npr. Zdrav življenjski slog) nam je tako v zadnjih šestih letih uspelo obrniti trend naraščanja debelosti in upadanja telesne zmogljivosti otrok (Starc idr., 2017). To je izredno pomembno, kajti telesno zmogljivejši otroci so bolj športno dejavni, bolj zdravi (Tremblay idr., 2011) in učno uspešnejši (Booth idr., 2014; Starc, Gril in Černilec, 2017).
Izzivi ocenjevanja znanja kot didaktičnega koncepta na razredni stopnji, Leonida Novak in Sandra Mršnik
Prispevek bo imel izhodišče v povezavi UČENJE – UČENCI-OCENJEVANJE. V središče procesa ocenjevanja bo postavljen učenec in njegov pogled na ocenjevanje ter odnos do tega. Če se sodobne raziskave sprašujejo o tem, kaj pri učenju in poučevanju res deluje, bomo v prispevku iskali odgovor na vprašanje, kaj pri ocenjevanju res deluje (na učenca, na učitelje idr.).
Ocenjevanje znanja mora biti objektivno, veljavno in zanesljivo. Poleg tega mora biti strokovno in ustrezno izveden postopek, ki se začne že pri načrtovanju. Kakovost ocenjevanja se poveča, ko učitelj uporablja različne načine ocenjevanja ob jasnih področjih in kriterijih ocenjevanja, kar mu omogoči bistveno lažje podajanje kakovostne povratne informacije tako ob številčni kakor tudi opisni oceni. Pri opredeljevanju, kaj in na kateri način bodo učitelji ocenjevali, so osnova učenci, njihovo predznanje, spretnosti, veščine, metode poučevanja in didaktični pristop. Avtentične situacije, prisotne v vsakodnevnih dejavnostih, morajo voditi do takih situacij tudi v času ocenjevanja. V prispevku je predstavljen pomen načrtovanja ocenjevanja, od načrtovanja do ocenjevanja, kjer je jasno izpostavljena pomembna vloga oblikovanja in upoštevanja kriterijev ocenjevanja. Opozorili bomo na širši problem usmerjenosti v merjenje in poudarjanja pomena ocene kot številke.
V prispevku bodo izpostavljeni problemi ocenjevanja na razredni stopnji in nakazane rešitve zanje, kakor tudi pogled v prihodnost, ki jo nakazujejo tudi rešitve iz drugih šolskih sistemov. Predstavljen bo premislek o priložnostih, ki jih imamo na področju spremljanja in ocenjevanja znanja, spretnosti in veščin.
