ISKANJE
DELAVNICE – 2. SKLOP, četrtek 22.3.2018
Učne dejavnosti kot izzivi za učence, Vesna Vršič, Sonja Tivadar in Edita Nemec
Strokovna naloga učiteljev je, da načrtujejo vzgojno-izobraževalni proces, ki bo učencem omogočal aktivno vlogo od načrtovanja učenja, vrednotenja napredka do refleksije opravljenega dela. Učenci v učnem procesu naj sami izgrajujejo svoje znanje, kar pomeni, da ob samostojnem izvajanju dejavnosti pridobivajo nova spoznanja, jih uporabljajo v novih situacijah, razvijajo spretnosti in veščine.
V procesu učenju ima pomembno vlogo motivacija. Avtor L. Timberlake pravi, da »noben človek ne more motivirati druge osebe. Vse kar lahko naredi je to, da ustvari pozitivno vzdušje, v katerem oseba odkrije svoje sposobnosti, vidi, da ima pravico do uspeha, in ugotovi, kakšne so njegove želje. Kot posledica vsega tega se pojavi motivacija« (2001, str. 97).
Da bodo učenci pri vzgojno-izobraževalnem procesu zavzeto delali in sledili ciljem, morajo učitelji skrbeti za to, da načrtujejo učne dejavnosti, ki učence spodbujajo k razmišljanju, ustvarjajo pozitivno vzdušje in spodbudijo pozitivna čustva ter ravnanja. Učne dejavnosti naj predstavljajo za učence izziv.
Učitelji so pri snovanju učnih dejavnosti pozorni tako na didaktični kot tudi socialno-psihološki vidik učenja, ki prispevata k spodbujanju motivacije pri pouku. Pri didaktičnem vidiku poskrbimo za spodbudno učno okolje, z vključevanjem različnih učnih metod, z izbiro primernih nalog, rabo didaktičnega materiala; pri socialno-psihološkem vidiku pa smo pozorni na vodenje učencev, nudenje pravočasne učne podpore in pomoči, usmerjanje dela učencev, organiziranje medvrstniškega učenja, vlogo učenca in pomen razlage rezultatov (Juriševič, 2006).
Udeleženci delavnice se bodo lahko vključili v izvedbo treh dejavnosti, ki bodo organizirane po postajah. Izkustveno se bodo srečali z reševanjem izzivov, naredili strokovni premislek in snovali ideje za delo z učenci v razredu. Izzivi bodo zasnovani na različnih predmetnih področjih.
Spodbujanje vrstniškega sodelovanja pri pouku, Mihaela Kerin in Mateja Pučnik Belavič
Izsledki raziskav o učenju in današnje razumevanje učenja med drugim izpostavljajo, da je učenje učinkovito takrat, ko je konstruktivno, samoregulativno, umeščeno in sodelovalno. Sodelovanje in socialne interakcije v razredu so vsakdanji del dinamike učnega procesa, pri usvajanju tako formalnega kot neformalnega znanja. Poleg kognitivnih znanj učenci pridobivajo tudi druga znanja in veščine; razvijajo svoj odnos do znanja in skupnosti v kateri se učijo. V razredu se zavzetost učencev za učenje, za vrstniško sodelovanje in vrednotenje, gradi ter ohranja z ustvarjanjem zaupnega in spoštljivega vzdušja, ki je del spodbudnega učnega okolja. Namen delavnice je osvetliti in poglobiti razumevanje pomena sodelovanja in v povezavi s tem organizacije učnih situacij pri pouku, ki omogočajo učencem, da znanje pridobivajo s sodelovanjem oz. v interakciji z vrstniki, da postanejo drug drugemu vir poučevanja. Izvedli bomo dejavnosti, ki bodo vključevale različne oblike sodelovanja in jih lahko učitelji izpeljejo pri pouku od 1. razreda dalje. Ob izvajanju bomo konkretno nanizali, kje in kako lahko v praksi sodelovalnega procesa učitelji učence spodbujajo, jim nudijo podporo in pomoč.
Aktivno vključevanje učencev v pouk glasbene umetnosti na razredni stopnji, Inge Breznik
Delavnica bo temeljila na praktičnih prikazih glasbenih dejavnosti izvajanja (petje, igranje na lastna glasbila), ustvarjanja (v in ob glasbi) in poslušanja (doživljajsko in analitično), ki aktivno vključujejo otroka pri pridobivanju glasbenih izkušenj za poglobljeno doživljanje glasbe in ohranjanje interesa za glasbeno umetnost, pri usvajanju izvajalskega besedišča za razvoj glasbene komunikacije ter pri usvajanju temeljnih zakonitosti glasbenega jezika. Skladno z učnim načrtom za glasbeno umetnost (2011) bomo obnovili usvajanje ljudskih pesmi po metodi odmeva, analitično zaznavali po posnetkih umetne-klasične glasbe, ustvarjali spremljave z lastnimi glasbili pesmim in izštevankam ter ustvarjali ob glasbi z izraznim gibom.
Ustvarjalnost pri likovni umetnosti na razredni stopnji, Natalija F. Kocjančič
Za uspešno razvijanje likovnega zavedanja obstaja več načinov in poti, a vse imajo cilj, da učenci svet okrog sebe vidijo, občutijo in najdejo svoj likovni motiv. Pri tem pa vzpostavijo pozitiven odnos do videnega in do umetnosti, hkrati pa je to tudi spodbuda za njihovo lastno likovno raziskovanje. Ustvarjalnost je dejavnost preko katere se lahko izrazi določena nadarjenost. Nadarjenost je potencial, otrokova lastnost, ki se lahko izrazi le z ustrezno zunanjo motivacijo, le-ta pa lahko spodbudi otrokovo notranjo motivacijo. Otrok nikakor ne moremo deliti na nadarjene in nenadarjene, pač pa le na tiste, ki se znajo samosvoje likovno izražati in na tiste, ki se izražajo šablonsko. »Predmet likovna umetnost temelji na odkrivanju in spodbujanju učenčeve ustvarjalnosti, inovativnosti, likovne občutljivosti, sposobnosti opazovanja in presojanja« (UN LUM, 2011). Vsi, ki se zavedamo pomena likovne umetnosti in spodbujanja kreativnosti ter ustvarjalnosti si zelo prizadevamo, da unikatnost, ustvarjalnost in samoniklost ne bi zamrli ob vstopu v šolo, saj si brez tega ne moremo predstavljati napredka družbe. Pozornost bomo namenili ustrezni motivaciji za kvalitetno opazovanje sveta in predmetov okrog sebe z metodo estetskega transferja, ki nam omogoča videti, dojeti, ponotranjiti in uživati likovno umetnost.(Duh, Zupančič, 2013) V delavnici bodo udeleženci na podlagi poglobljenega opazovanja izbranih motivov izdelali svoj likovni izdelek v mešani tehniki.
Sooblikovanje kriterijev uspešnosti za podajanje povratne informacije in samovrednotenje, Katarina Dolgan in Katarina Podbornik
Namen delavnice je prikazati in izkusiti, kako povezani so med seboj elementi formativnega spremljanja. Učencem razumljivo oblikovani in zapisani kriteriji uspešnosti, ki izhajajo iz namenov učenja, so namreč temelj za oblikovanje povratne informacije učitelja učencu, učenca učencu (vrstniško vrednotenje) ali za samovrednotenje.
Učitelja pri načrtovanju poučevanja vodijo učni cilji, zapisani v učnih načrtih, kažipot učencem na njihovi poti učenja do cilja pa so nameni učenja. Iz namenov učenja, ki učencu pomagajo razumeti, kaj in zakaj se bo učil, izhajajo kriteriji uspešnosti. Ti učencem omogočajo odgovoriti na vprašanje, kako vem, da sem dosegel namene učenja, oz. da sem uspešen (Holcar Brunauer idr., 2016).
Na podlagi kriterijev uspešnosti, ki so jih skupaj oblikovali učitelj in učenci in so zapisani v njim razumljivem jeziku, lahko na podlagi dokazov o učenju podajo učinkovito povratno informacijo ali samovrednotijo svoje delo in doseganje zastavljenih učnih ciljev. Mnoge raziskave namreč dokazujejo, da ima prav podajanje sprotne učinkovite povratne informacije največji vpliv na dosežke učencev, samovrednotenje pa uravnava učenje učenja.
V delavnici bodo udeleženci v skupinskem delu, delu v parih in individualno osvetlili in poglobili razumevanje elementov formativnega spremljanja (nameni učenja, kriteriji uspešnosti, povratna informacija, vrstniško vrednotenje, samovrednotenje) in njihovo uporabo v praksi. Delo v delavnici bo potekalo interaktivno, s pomočjo različnih metod in oblik, ki jih lahko učitelji uporabijo tudi pri svojem vsakdanjem poučevanju.
Preiskovanje pri pouku matematike, Sonja Rajh in Melita Gorše Pihler
Učenje in poučevanje matematike s preiskovanjem je pristop v poučevanju, ki učencem omogoča razvoj matematičnih konceptov skozi lastno aktivnost. Izsledki raziskav potrjujejo, da pristopi, ki temeljijo na preiskovanju, v učencih vzbudijo višjo motivacijo za učenje in boljše razumevanje matematike ter razvijajo prepričanje o pomembnosti matematike za življenje in družbo (Bruder, Prescott, 2013).
Z vključevanjem preiskovanja v pouk matematike pri učencih razvijamo kompetence, ki jih predvideva tudi učni načrt za matematiko v osnovni šoli: sklepanje, posploševanje, abstrahiranje in reševanje problemov (učenci opazujejo različne vzorce in prepoznavajo pravilnosti, zakonitosti in posplošujejo …); raziskovanje in reševanje matematičnih problemov (učenci uporabljajo matematiko v matematičnih kontekstih in v realističnih situacijah, rešujejo odprte in zaprte probleme, rešitev problema interpretirajo …), razvijanje osebnostnih kvalitet (učenci sprejemajo odločitve, delajo v skupinah …) in druge. Učitelj v pouk matematike vključuje različne preiskovalne dejavnosti glede na razvojno stopnjo učencev in njihovo matematično predznanje, upošteva tudi njihove aspiracije. Preiskovanje je potrebno uvajati v pouk po celotni vertikali, v različnih fazah pouka in skrbeti za kontinuiteto.
Podporo učenju in poučevanju matematike s preiskovanjem je izrazil že madžarsko-ameriški matematik George Polya (1887-1985). Zapisal je: »Učitelj matematike ima veliko priložnosti. Če pri pouku mehanično uri šablonske operacije, ubije v učencih zanimanje, zavre njihov duhovni razvoj in tako zapravi veliko priložnost. Če pa zbuja zanimanje učencev s tem, da daje naloge, ki ustrezajo njihovemu znanju, in jim pomaga pri reševanju s spodbudnimi vprašanji, lahko zbudi v učencih nagnjenje k samostojnemu mišljenju in jim pokaže poti do njega.«
Učitelji bodo na delavnici v vlogi učenca preiskovali lastnosti številskih vzorcev. Z uporabo različnih strategij reševanja problemov bodo rešili nekaj problemskih nalog. Srečali se bodo tudi s problemi, ki imajo več rešitev. Na delavnici bodo prejeli primere nalog za preiskovanje, ki jih bodo lahko uporabili pri delu v razredu.
Domače naloge premišljeno in z namenom, Nada Nedeljko, Vesna Bračko in Lea Vernik
Zakaj je premislek o domači nalogi vedno znova potreben? To je izhodiščno vprašanje za razpravo med udeleženci delavnice.
Temeljni namen delavnice je senzibilizacija problema domačih nalog oziroma razmišljanje o domači nalogi kot obliki učenja doma in njeni povezavi z elementi formativnega spremljanja v šoli 21. stoletja.
Udeleženci bodo skozi aktivne metode in oblike dela:
• prevetrili namen in cilje domače naloge v luči učenja za življenje,
• presojali uspešnost in učinkovitost domače naloge v tradicionalnem učnem okolju,
• presojali uspešnost in učinkovitost domače naloge v učnem okolju, ki vključuje elemente formativnega spremljanja.
Domače naloge so pogosta praksa v naših osnovnih šolah. Učitelji imajo do njih različen odnos in različne pristope; nekateri se zavzemajo za vsakodnevne domače naloge, nekateri za občasne in dolgoročne. Tudi odnos učencev do domačih nalog je različen; lahko jih sprejemajo z veseljem, lahko pa imajo povsem odklonilen odnos do njih.
Sodobna šola spodbuja soudeleženost učencev v vseh fazah pouka, tudi pri načrtovanju in evalviranju domače naloge. Načrtovanje učencu omogoča, da se emocionalno in motivacijsko pripravi na samostojno opravljanje naloge ter spodbuja odgovornost do opravljanja. Mlajši učenci so praviloma še zelo odvisni od odraslih, a se s starostno stopnjo odvisnost postopno zmanjšuje. Že najmlajše je potrebno navajati na načrtovanje svojega dela, učenja in igre. Pri tem je zelo pomemben čas, ki ga učitelj nameni za dialog z učenci. Učenci v dialogu z učiteljem načrtujejo njim razumljivo nalogo, ki so jo sposobni opraviti sami, prav tako v dialogu z učiteljem in/ali sošolci reflektirajo že opravljeno nalogo.
Sodoben pouk učencem omogoča, da učenec z domačo nalogo izgrajuje/nadgrajuje znanja, spretnosti in veščine: si postavi cilje, poišče ustrezne vire, izbere in uporabi ustrezne učne strategije, ob tem reflektira svoj učni proces in samoevalvira učinke oziroma učne rezultate.
Opisno ocenjevanje v 1. in 2. razredu, Leonida Novak in Sandra Mršnik
Opisno ocenjevanje je oblika ocenjevanja, pri kateri se z besedami/besedno izrazijo učenčevi učni dosežki. V delavnici bodo predstavljena teoretična izhodišča opisnega ocenjevanja in predlogi za izvajanje le-tega pri pouku tujega jezika v 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju. Ukvarjali se bomo z izpeljavo temeljnih pojmov, kakor tudi s predlaganimi praktičnimi rešitvami načrtovanja, izvajanja ter ugotavljanja in vrednotenja znanja na zgodnji stopnji šolanja. V delavniškem delu se bomo preizkusili v tvorjenju kriterijev spremljanja in ocenjevanja, opisa dosežka ter opisne ocene. Delo bo potekalo v parih, v skupinah, preko praktičnega dela, razgovora, analize primerov in pojasnjevanja.
Didaktične igre pri naravoslovju – kemijska varnost, Andreja Bačnik in Nives Markun Puhan
»Didaktična igra je zabava, je pa tudi nadvse resno delo.« Prirejeno po Abbott in Rodgers
V delavnico bomo z uporabo najrazličnejših didaktičnih iger poglabljali in razširjali znanje, spretnosti in veščine vsebin kemijske varnosti, opredeljenih v učnih načrtih za predmeta Spoznavanje okolja in Naravoslovje in tehnika v osnovni šoli. Dejstvo je, da nas danes bolj kot kadarkoli obkrožajo mnoge različne snovi (kemikalije), da so del našega vsakdana in so prisotne tako rekoč v vsem, kar uporabljamo oz. kar nas obdaja. Mnoge izmed teh snovi predstavljajo manjšo ali večjo nevarnost za naše zdravje in okolje in so opredeljene kot nevarne snovi (nevarne kemikalije). In prav te naslavlja kemijska varnost za vse, posebej kemijska varnost otrok. Znotraj področja kemijske varnosti se bomo osredotočili predvsem na vrste nevarnih snovi, njihove lastnosti, potrebno zaščito, na varno rokovanje z njimi ter na pikograme za označevanje nevarnih snovi.
In zakaj didaktične igre? Didaktične igre so igri podobne dejavnosti, ki za učence vznemirljive, predstavlja zabavo in užitek, hkrati pa so premišljeno, načrtno in strokovno izbrane ter usmerjene v doseganje učnih ciljev. Organizirane in usmerjene so tako, da spodbujajo učenčevo pozornost, pomagajo pri razvijanju sposobnosti in pri učenju ter predstavljajo izkustveno učinkovit način izobraževanja. Pravila in vsebine didaktičnih iger so izbrane oz. določene, učitelj-ice jih lahko poljubno prilagajajo.
V delavnici bomo praktično preizkusili celo vrsto didaktičnih iger v kontekstu kemijske varnosti, od preprostih, klasičnih kot so kemijska varnost z ristancem, dominami in spominom, do zahtevnejših kot so npr. povej mi kaj sem; kockanje za kemijsko varnost; kemijsko varna nakupovalna košarica; dejstvo ali izmišljotina; miti ali resnice o kemijski varnosti…
Gibalne igre na razredni stopnji, Špela Bergoč in Urša Krajšek
»Igra že od davnine predstavlja eno od sredstev, s pomočjo katerega so naši predniki spoznavali načine, kako preživeti in kako si popestriti življenje. Danes igro uporabljamo kot sredstvo vzgoje in učenja, vendar ne več za preživetje, temveč za življenje.« (Pistotnik, 1990).
Pri pouku športa je igra zelo pomembno sredstvo predvsem na razredni stopnji, saj omogoča sproščeno in učinkovito učenje novih gibalnih nalog. Zaradi prijetnosti, ki jo nudi sodelovanje, je lahko ponovitev veliko in le-te omogočajo utrjevanje že naučenega. Tekmovalni naboj pa ponuja premagovanje vedno novih ovir in omogoča spontano ter ustvarjalno potrjevanje lastnih sposobnosti in gibalnega znanja.
Gibalne igre so igre, s katerimi lahko razvijamo celoten spekter gibalnih sposobnosti, podajamo različna gibalna znanja, so odlično razvedrilo in zabava, ob tem pa razvijajo pomembne veščine in človeške vrednote (sodelovanje, pomoč šibkejšemu, zdrava tekmovalnost, izražanje čustev, vključevanje v skupnost,…).
Izbor gibalnih iger je odvisen od namena in ciljev vadbe. V proces poučevanja morajo biti umeščene smiselno in preudarno, pravila morajo biti kratka in jasno predstavljena. Pri izboru iger moramo upoštevati tudi starost vadečih, spol, število vadečih, prostorske možnosti, razpoložljivost rekvizitov ter interes vadečih. V uvodnem delu je njihov osnovni namen ogrevanje in priprava telesa na obremenitve v nadaljevanju. Izbrana igra mora vključevati vse vadeče, gibanja so elementarna. Glavni del vadbene enote je namenjen učenju in utrjevanju, izbrane igre vplivajo na pridobivanje novih motoričnih informacij ali utrjevanje že znanih ter razvoj gibalnih sposobnosti. V zaključnem delu izbiramo tiste gibalne igre, ki vadeče umirijo in sprostijo.
V praktični delavnici bomo spoznali nekaj gibalnih iger, s katerimi lahko popestrimo pouk športa, ob tem pa dosegamo zastavljene cilje.
Igra je zabava, je pa tudi nadvse resno delo. (Abbott, Rodgers 2003).
Izdelava didaktičnih orodij pri vključevanju računalnika v pouk 1. VIO, Radovan Kajnc, Mojca Povoden in Boštjan Strnad
Z digitalnim opismenjevanjem učencev smo pričeli ob začetku šolskega leta v 1. razredu. Z aktivnostjo v računalniški učilnici smo preverili njihovo predznanje in zmožnost rokovanja z miško ter tipkovnico. Ugotovili smo, da se je večina učencev že srečala z digitalnimi napravami, vendar so bile spretnosti učencev pri rokovanju z digitalnimi napravami zelo različne. Nekaj učencev je sicer z večkratnim poskušanjem zagnala spletni brskalnik in poiskala videoposnetek ali igro, vendar nismo opazili sistematičnega pristopa k iskanju vsebin. Na osnovi ugotovljenega smo pripravili načrt smiselnega in sistematičnega vključevanja računalnika v pouk 1. razreda. Učenci so s pomočjo preprostih programov narejenih v Scratch-u urili uporabo miške in tipkovnice, spoznavali delovanje računalnika ter hkrati utrjevali učno snov pri različnih predmetih. Naloge smo ustvarjali učitelji sami ter jih prilagajali potrebam in zmožnostim učencev. Za program Scratch smo se odločili, ker gre za brezplačno orodje namenjeno tako učencem kot učiteljem. Program Scratch ponuja možnost kreativnega ustvarjanja saj lahko učitelji sami ustvarjamo didaktične programe za učence, učenci pa z njihovo uporabo spoznavajo okolje, ki ga bodo (glede na naše načrte) v drugem ali tretjem razredu tudi sami pričeli uporabljati kot ustvarjalci. Ko bodo učenci opismenjeni, bodo v programu Scratch utrjevali učno snov tako, da bodo sami ustvarjali animacije ali igre. S tem bodo razvijali tudi t. i. računalniško mišljenje, za katerega priznani strokovnjaki trdijo, da gre za ključno spretnost 21. stoletja.
Na delavnici se bodo učitelji preizkusili v izdelavi enostavnih didaktičnih programov, ki bodo takoj uporabni v njihovem razredu. S tem krepimo avtonomijo učiteljev, ki ne bodo več samo uporabniki že narejenih didaktičnih orodij, ampak tudi kreatorji in ustvarjalci le teh.
Prometna vzgoja/varna mobilnost in povezovanje z drugimi predmeti, Marta Novak
Na osnovi izhodišč pri oblikovanju ukrepov ter rešitev potrebnih za razvoj področja prometne vzgoje/varne mobilnost kot vseživljenjskega učenja v vzgoji in izobraževanju in skladno z Nacionalnim programom varnosti cestnega prometa 2013-2022 (2013) ter Obdobnim načrtom NPVCP za vsako leto v šolah izvajajo različne preventivne programe z namenom preprečiti, da bi bili mladi udeleženi in poškodovani v prometnih nesrečah. Kot drugo je pomembno ozaveščanje otrok o ravnanjih v različnih prometnih situacijah. Prometna vzgoja/varna mobilnost v vzgoji in izobraževanju (ang. road safety education all RSE) pokriva vse ukrepe z namenom pozitivnega vplivanja na prometne vedenje s poudarkom na (ROSE 25, 2005): pridobivanju znanja, informacij, razumevanju pravil in prometnih situacij ter zavedanju nevarnosti, izboljšanju spretnosti in vedenja preko treninga in izkušenj, oblikovanju, krepitvi ali spreminjanju stanja in prepričanj glede varnega ravnanja, zavedanju tveganja, osebne varnosti in varnosti drugih udeležencev v prometu.Prometna vzgoja/varna mobilnost in prometna kultura je VIZ kroskurikularno, medpredmetno, interdisciplinarno področje.
Vključena je na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, od vrtcev do srednjih šol in drugih zavodov. Skrb za razvoj prometne vzgoje in prometne kulture je temeljna naloga vseh strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Nacionalni program prometne varnosti/varne mobilnosti na področju vzgoje in izobraževanja in Kurikul za vrtce ter učni načrti predmetov v OŠ po celotni vertikali opredeljujejo cilje in vsebine prometne vzgoje, ki jo uresničujemo v sistemu vzgoje in izobraževanja. V osnovnih šolah imamo zastopane cilje in vsebine ter dejavnosti varne mobilnosti pri vseh predmetih in so z vidika izvedbenega kurikula del rednega in razširjenega programa življenja in dela na šoli.
Temeljna cilj prometne vzgoje v šolah je varno vključevanje in upoštevanje ter spoštovanje pravil ob spremstvu odraslega, varno vedenje v prometu kot pešec, kolesar, sopotnik v vozilu, upoštevanje in spoštovanje drugih udeležencev v prometu, oblikovanje in ohranjanje varnega vedenja v prometu in osvajanje moralnih norm pomembnih za varno odvijanje prometa.
V šolah želimo pri otroku razviti spretnosti in veščine za obvladovanje različnih prometnih situacij kot pešec, sopotnik, kolesar, usposobiti otroka za izbiro situacij, ki mu zagotavljajo največjo varnost ter za čim bolj varno vedenje v različnih prometnih situacijah ter usposobiti učenca v osnovni šoli za opravljanje kolesarskega izpita in varno vedenje v prometu kot kolesar ter razviti odgovoren odnos do sebe, do drugih ljudi in okolja ter moralne norme, pomembne za varno odvijanje prometa.
Prvi koraki v kritično pismenost, Polona Legvart in Vida Vončina Vodeb
Na delavnici bomo izvedli primer učne ure razvijanja kritične pismenosti v kontekstu medpredmetne obravnave oglaševanja. V zaključku delavnice bomo skozi razpravo podelili izkušnje z razvijanjem kritične pismenosti v 2 razredu. Kritične pismenosti je zasnovana na Freirovi ideji, da je »branje besed je branje sveta«. Osrednje je spoznanje, da je jezik skupaj z drugimi načini sporazumevanja eno ključnih osi po kateri se v družbi vzpostavljajo razmerja moči, zato s kritično pismenostjo ciljamo na razvoj zmožnosti za etično občutljivo refleksijo in ustvarjanje z besedili. Delavnica bo praktično predstavila enega najbolj razširjenih kurikularnih modelov kritične pismenosti, ti. Model štirih virov pismenosti (Luke and Freebody, 1999), ki ga najdemo v praksi najbolj uspešnih izobraževalnih sistemov (Avstralija, Finska, Kanada). Model je didaktično usmerjen v navezovanje na izkustveni svet učencev, ter v razvijanje njihove zmožnosti, da zastavljajo kritična vprašanja o razmerju med besedilom, sabo in svetom. Spoznali bomo, kako skozi različne dejavnosti z besedili razvijati zavedanje, da besedila vplivajo na naše ideje in predstave, ter da lahko v besedila podvomimo, smo kritični in jih tudi ustvarjalno preoblikujemo.
Učenje veščin prve pomoči v 1. VIO in vpliv na razvoj socialnega čuta pri učencih, Sandra Svetina
Živimo v času, ko je izrednega pomena, da učence učimo medsebojnega spoštovanja, sodelovanja, solidarnosti, pripravljenosti pomagati, s čimer krepimo njihov socialni čut. Vse to lahko združimo z učenjem veščin prve pomoči, kjer učenci cilje dosegajo skupaj, se povezujejo, pomagajo sebi in drugim in se učijo ravnati v različnih situacijah, ko nekdo drug ali sami potrebujejo pomoč.
Na delavnici bo praktično predstavljenih več primerov, kako učencem 1. VIO približati vsebine prve pomoči in kako te vsebine izvajati pri pouku – kot nadgradnja učnih vsebin ali kot del dneva dejavnosti: koga prosimo za pomoč, ko smo sami; kako pristopimo do nekoga, ki pomoč potrebuje; komu pomagamo; kdaj kličemo 112 in kdaj ne; katere informacije moramo pri klicu na 112 posredovati in kako pravilno oskrbimo lažje poškodbe, znane vsem učencem (piki, krvavitev iz nosu, praske in odrgnine, ugriz živali, opekline, zastrupitve, stabilni bočni položaj, zlom podlahti) (Svetina, 2016). Vse te vsebine in še veliko drugih pa lahko z učenci sistematično obravnavamo tudi v okviru interesne dejavnosti. Predstavljeni bodo učni pripomočki in učni listi, do katerih imajo učitelji dostop in jim pri podajanju omenjenih vsebin delo olajšajo.
Preko konkretnih primerov bomo spoznavali, kako pri učencih preprečiti, da bi razvili strah, ki ga odrasli zaradi pomanjkanja znanja iz prve pomoči večkrat čutimo in se ne ustavimo, da bi pomagali. Razmišljali bomo, kako naj jih opremimo z znanjem prve pomoči in jih motiviramo, da bodo tudi v prihodnosti ohranili interes za krepitev in nadgradnjo znanja, ki je znanje za življenje. Dajmo jim moč, da bodo na svoji poti znali poskrbeti zase in pripravljeni ponuditi pomoč sočloveku, če bo to potrebno.
Razvijanje multimodalne pismenosti z učenci na razredni stopnji, Dragica Haramija in Janja Batič
Slikanica kot posebna oblika knjige ne sodi le v književnost, temveč prav na presečišče književne in likovne umetnosti. Uvrščamo jo med multimodalna besedila/dela, saj bralca nagovarja z dvema različnima kodoma sporočanja, to sta jezikovni (besedilo) in likovni (ilustracije) kod, pri čemer je besedilni del navadno manj obsežen od slikovnega in ne presega 1800 besed. Vsaka slikanica ima tri osnovne sestavine, in sicer besedilo, ilustracije in vsebinsko-oblikovni odnos med njima, ki ga imenujemo interakcija. Predstavljena bodo različna slikaniška besedila, ki jih bomo delili na leposlovna in informativna; predstavili temeljne značilnosti besedilnega in ilustrativnega dela slikanice ter poudarili posebnosti slikanice (parabesedilo, intraikonično besedilo). V drugem delu bo predstavljeno multimodalno branje slikanice z analizo, sledijo ugotovitve o tem, do kakšne mere ilustracije spreminjajo pomen besedila in kako besedilo vpliva na ilustracije.
Prvi del bo izveden kot predavanje – uvod v teorijo slikanice; podane bodo osnovne smernice branja slikanic s predstavitvijo izbranih (čim bolj raznolikih primerov). Drugi del bo potekal delavnično, udeležencem bomo razdelili kakovostne slikanice in jim pomagali pri multimodalni analizi. Slikanice bodo izbrane po principu kakovosti, raznolikosti oblik (oblikovno ločene ilustracije in besedilo; besedilo in ilustracije so popolnoma povezani; slikopis), raznolikosti vsebin (leposlovne in informativne vsebine), uporabe ter interpretacije simbolov (v besedišču in v ilustracijah) ipd. Šele ko odrasli (učitelj_ica) podrobneje analizira besedilni in ilustrativni del slikanice, lahko sledi niz vprašanj, ki se tičejo obeh kodov sporočanja (ki so tudi zahtevnostno stopnjevana) in z otroki/mladimi bralci sestavlja pomene, kar je temelj multimodalne pismenosti.
Arheologija v šoli - medpredmetno povezovanje, Tatjana Krapše, Bojana Drufovka in Adrijana Likar
V delavnici želimo prikazati način poučevanja, ki sledi cilju, da so otroci ustvarjalni, aktivni in kritični pri reševanju problemov. Sklop prikazuje kako smiselno povezovati pridobljena znanja v vsakdanjem življenju. Znanja na različnih predmetnih področjih tudi sicer povezujemo tako, da postanejo otrokom čim bolj blizu, zato sva dovzetni za aktualne dogodke in pozorni poslušalki želja in interesov otrok. Iz tega razloga z njimi okvirno načrtujeva pouk. Učitelju pa ostane potem natančno načrtovanje v skladu z Učnimi načrti, organizacija dejavnosti in spodbujanje uspešnega učenja vsakega posameznika v učnem procesu. Vedno sva pozorni na prilagajanje učno-vzgojnih pristopov glede na individualno različnost učencev. Ob tem slediva novostim razvoja teorije in prakse na področju poučevanja, a ohranjava lastno indentiteto. V prikazanem sklopu nama je bil glavni cilj, poleg vseh zapisanih v Učnih načrtih, da bi se vsak udeleženec učnega procesa počutil uspešnega in potrebnega za realizacijo zastavljenega dela.. Tak način dela pritegne pozornost vsakega posameznika in kar otrok naredi sam zagotavlja trajnejše znanje.
Pri medpredmetnem povezovanju je za naju najpomembnejše poznavanje učencev v procesu učenja in želja, da pri tem poskrbiva za vsakega posameznika. Zato slediva elementom formativnega spremljanja. Šele nato sledi načrtovanje, izhajajoč iz dobrega poznavanje aktualnih Učnih načrtov. Na delavnici bova osmislili zakaj je prav nekatere medpredmetne povezave načrtovati že pred začetkom šolskega leta, druge pa se »zgodijo« potem, ko dobro spoznava otroke, oz. se za to »pojavijo« ustrezne okoliščine.
Učne dejavnosti kot izzivi za učence, Vesna Vršič, Sonja Tivadar in Edita Nemec
Strokovna naloga učiteljev je, da načrtujejo vzgojno-izobraževalni proces, ki bo učencem omogočal aktivno vlogo od načrtovanja učenja, vrednotenja napredka do refleksije opravljenega dela. Učenci v učnem procesu naj sami izgrajujejo svoje znanje, kar pomeni, da ob samostojnem izvajanju dejavnosti pridobivajo nova spoznanja, jih uporabljajo v novih situacijah, razvijajo spretnosti in veščine.
V procesu učenju ima pomembno vlogo motivacija. Avtor L. Timberlake pravi, da »noben človek ne more motivirati druge osebe. Vse kar lahko naredi je to, da ustvari pozitivno vzdušje, v katerem oseba odkrije svoje sposobnosti, vidi, da ima pravico do uspeha, in ugotovi, kakšne so njegove želje. Kot posledica vsega tega se pojavi motivacija« (2001, str. 97).
Da bodo učenci pri vzgojno-izobraževalnem procesu zavzeto delali in sledili ciljem, morajo učitelji skrbeti za to, da načrtujejo učne dejavnosti, ki učence spodbujajo k razmišljanju, ustvarjajo pozitivno vzdušje in spodbudijo pozitivna čustva ter ravnanja. Učne dejavnosti naj predstavljajo za učence izziv.
Učitelji so pri snovanju učnih dejavnosti pozorni tako na didaktični kot tudi socialno-psihološki vidik učenja, ki prispevata k spodbujanju motivacije pri pouku. Pri didaktičnem vidiku poskrbimo za spodbudno učno okolje, z vključevanjem različnih učnih metod, z izbiro primernih nalog, rabo didaktičnega materiala; pri socialno-psihološkem vidiku pa smo pozorni na vodenje učencev, nudenje pravočasne učne podpore in pomoči, usmerjanje dela učencev, organiziranje medvrstniškega učenja, vlogo učenca in pomen razlage rezultatov (Juriševič, 2006).
Udeleženci delavnice se bodo lahko vključili v izvedbo treh dejavnosti, ki bodo organizirane po postajah. Izkustveno se bodo srečali z reševanjem izzivov, naredili strokovni premislek in snovali ideje za delo z učenci v razredu. Izzivi bodo zasnovani na različnih predmetnih področjih.
Spodbujanje vrstniškega sodelovanja pri pouku, Mihaela Kerin in Mateja Pučnik Belavič
Izsledki raziskav o učenju in današnje razumevanje učenja med drugim izpostavljajo, da je učenje učinkovito takrat, ko je konstruktivno, samoregulativno, umeščeno in sodelovalno. Sodelovanje in socialne interakcije v razredu so vsakdanji del dinamike učnega procesa, pri usvajanju tako formalnega kot neformalnega znanja. Poleg kognitivnih znanj učenci pridobivajo tudi druga znanja in veščine; razvijajo svoj odnos do znanja in skupnosti v kateri se učijo. V razredu se zavzetost učencev za učenje, za vrstniško sodelovanje in vrednotenje, gradi ter ohranja z ustvarjanjem zaupnega in spoštljivega vzdušja, ki je del spodbudnega učnega okolja. Namen delavnice je osvetliti in poglobiti razumevanje pomena sodelovanja in v povezavi s tem organizacije učnih situacij pri pouku, ki omogočajo učencem, da znanje pridobivajo s sodelovanjem oz. v interakciji z vrstniki, da postanejo drug drugemu vir poučevanja. Izvedli bomo dejavnosti, ki bodo vključevale različne oblike sodelovanja in jih lahko učitelji izpeljejo pri pouku od 1. razreda dalje. Ob izvajanju bomo konkretno nanizali, kje in kako lahko v praksi sodelovalnega procesa učitelji učence spodbujajo, jim nudijo podporo in pomoč.
Aktivno vključevanje učencev v pouk glasbene umetnosti na razredni stopnji, Inge Breznik
Delavnica bo temeljila na praktičnih prikazih glasbenih dejavnosti izvajanja (petje, igranje na lastna glasbila), ustvarjanja (v in ob glasbi) in poslušanja (doživljajsko in analitično), ki aktivno vključujejo otroka pri pridobivanju glasbenih izkušenj za poglobljeno doživljanje glasbe in ohranjanje interesa za glasbeno umetnost, pri usvajanju izvajalskega besedišča za razvoj glasbene komunikacije ter pri usvajanju temeljnih zakonitosti glasbenega jezika. Skladno z učnim načrtom za glasbeno umetnost (2011) bomo obnovili usvajanje ljudskih pesmi po metodi odmeva, analitično zaznavali po posnetkih umetne-klasične glasbe, ustvarjali spremljave z lastnimi glasbili pesmim in izštevankam ter ustvarjali ob glasbi z izraznim gibom.
Ustvarjalnost pri likovni umetnosti na razredni stopnji, Natalija F. Kocjančič
Za uspešno razvijanje likovnega zavedanja obstaja več načinov in poti, a vse imajo cilj, da učenci svet okrog sebe vidijo, občutijo in najdejo svoj likovni motiv. Pri tem pa vzpostavijo pozitiven odnos do videnega in do umetnosti, hkrati pa je to tudi spodbuda za njihovo lastno likovno raziskovanje. Ustvarjalnost je dejavnost preko katere se lahko izrazi določena nadarjenost. Nadarjenost je potencial, otrokova lastnost, ki se lahko izrazi le z ustrezno zunanjo motivacijo, le-ta pa lahko spodbudi otrokovo notranjo motivacijo. Otrok nikakor ne moremo deliti na nadarjene in nenadarjene, pač pa le na tiste, ki se znajo samosvoje likovno izražati in na tiste, ki se izražajo šablonsko. »Predmet likovna umetnost temelji na odkrivanju in spodbujanju učenčeve ustvarjalnosti, inovativnosti, likovne občutljivosti, sposobnosti opazovanja in presojanja« (UN LUM, 2011). Vsi, ki se zavedamo pomena likovne umetnosti in spodbujanja kreativnosti ter ustvarjalnosti si zelo prizadevamo, da unikatnost, ustvarjalnost in samoniklost ne bi zamrli ob vstopu v šolo, saj si brez tega ne moremo predstavljati napredka družbe. Pozornost bomo namenili ustrezni motivaciji za kvalitetno opazovanje sveta in predmetov okrog sebe z metodo estetskega transferja, ki nam omogoča videti, dojeti, ponotranjiti in uživati likovno umetnost.(Duh, Zupančič, 2013) V delavnici bodo udeleženci na podlagi poglobljenega opazovanja izbranih motivov izdelali svoj likovni izdelek v mešani tehniki.
Sooblikovanje kriterijev uspešnosti za podajanje povratne informacije in samovrednotenje, Katarina Dolgan in Katarina Podbornik
Namen delavnice je prikazati in izkusiti, kako povezani so med seboj elementi formativnega spremljanja. Učencem razumljivo oblikovani in zapisani kriteriji uspešnosti, ki izhajajo iz namenov učenja, so namreč temelj za oblikovanje povratne informacije učitelja učencu, učenca učencu (vrstniško vrednotenje) ali za samovrednotenje.
Učitelja pri načrtovanju poučevanja vodijo učni cilji, zapisani v učnih načrtih, kažipot učencem na njihovi poti učenja do cilja pa so nameni učenja. Iz namenov učenja, ki učencu pomagajo razumeti, kaj in zakaj se bo učil, izhajajo kriteriji uspešnosti. Ti učencem omogočajo odgovoriti na vprašanje, kako vem, da sem dosegel namene učenja, oz. da sem uspešen (Holcar Brunauer idr., 2016).
Na podlagi kriterijev uspešnosti, ki so jih skupaj oblikovali učitelj in učenci in so zapisani v njim razumljivem jeziku, lahko na podlagi dokazov o učenju podajo učinkovito povratno informacijo ali samovrednotijo svoje delo in doseganje zastavljenih učnih ciljev. Mnoge raziskave namreč dokazujejo, da ima prav podajanje sprotne učinkovite povratne informacije največji vpliv na dosežke učencev, samovrednotenje pa uravnava učenje učenja.
V delavnici bodo udeleženci v skupinskem delu, delu v parih in individualno osvetlili in poglobili razumevanje elementov formativnega spremljanja (nameni učenja, kriteriji uspešnosti, povratna informacija, vrstniško vrednotenje, samovrednotenje) in njihovo uporabo v praksi. Delo v delavnici bo potekalo interaktivno, s pomočjo različnih metod in oblik, ki jih lahko učitelji uporabijo tudi pri svojem vsakdanjem poučevanju.
Preiskovanje pri pouku matematike, Sonja Rajh in Melita Gorše Pihler
Učenje in poučevanje matematike s preiskovanjem je pristop v poučevanju, ki učencem omogoča razvoj matematičnih konceptov skozi lastno aktivnost. Izsledki raziskav potrjujejo, da pristopi, ki temeljijo na preiskovanju, v učencih vzbudijo višjo motivacijo za učenje in boljše razumevanje matematike ter razvijajo prepričanje o pomembnosti matematike za življenje in družbo (Bruder, Prescott, 2013).
Z vključevanjem preiskovanja v pouk matematike pri učencih razvijamo kompetence, ki jih predvideva tudi učni načrt za matematiko v osnovni šoli: sklepanje, posploševanje, abstrahiranje in reševanje problemov (učenci opazujejo različne vzorce in prepoznavajo pravilnosti, zakonitosti in posplošujejo …); raziskovanje in reševanje matematičnih problemov (učenci uporabljajo matematiko v matematičnih kontekstih in v realističnih situacijah, rešujejo odprte in zaprte probleme, rešitev problema interpretirajo …), razvijanje osebnostnih kvalitet (učenci sprejemajo odločitve, delajo v skupinah …) in druge. Učitelj v pouk matematike vključuje različne preiskovalne dejavnosti glede na razvojno stopnjo učencev in njihovo matematično predznanje, upošteva tudi njihove aspiracije. Preiskovanje je potrebno uvajati v pouk po celotni vertikali, v različnih fazah pouka in skrbeti za kontinuiteto.
Podporo učenju in poučevanju matematike s preiskovanjem je izrazil že madžarsko-ameriški matematik George Polya (1887-1985). Zapisal je: »Učitelj matematike ima veliko priložnosti. Če pri pouku mehanično uri šablonske operacije, ubije v učencih zanimanje, zavre njihov duhovni razvoj in tako zapravi veliko priložnost. Če pa zbuja zanimanje učencev s tem, da daje naloge, ki ustrezajo njihovemu znanju, in jim pomaga pri reševanju s spodbudnimi vprašanji, lahko zbudi v učencih nagnjenje k samostojnemu mišljenju in jim pokaže poti do njega.«
Učitelji bodo na delavnici v vlogi učenca preiskovali lastnosti številskih vzorcev. Z uporabo različnih strategij reševanja problemov bodo rešili nekaj problemskih nalog. Srečali se bodo tudi s problemi, ki imajo več rešitev. Na delavnici bodo prejeli primere nalog za preiskovanje, ki jih bodo lahko uporabili pri delu v razredu.
Domače naloge premišljeno in z namenom, Nada Nedeljko, Vesna Bračko in Lea Vernik
Zakaj je premislek o domači nalogi vedno znova potreben? To je izhodiščno vprašanje za razpravo med udeleženci delavnice.
Temeljni namen delavnice je senzibilizacija problema domačih nalog oziroma razmišljanje o domači nalogi kot obliki učenja doma in njeni povezavi z elementi formativnega spremljanja v šoli 21. stoletja.
Udeleženci bodo skozi aktivne metode in oblike dela:
• prevetrili namen in cilje domače naloge v luči učenja za življenje,
• presojali uspešnost in učinkovitost domače naloge v tradicionalnem učnem okolju,
• presojali uspešnost in učinkovitost domače naloge v učnem okolju, ki vključuje elemente formativnega spremljanja.
Domače naloge so pogosta praksa v naših osnovnih šolah. Učitelji imajo do njih različen odnos in različne pristope; nekateri se zavzemajo za vsakodnevne domače naloge, nekateri za občasne in dolgoročne. Tudi odnos učencev do domačih nalog je različen; lahko jih sprejemajo z veseljem, lahko pa imajo povsem odklonilen odnos do njih.
Sodobna šola spodbuja soudeleženost učencev v vseh fazah pouka, tudi pri načrtovanju in evalviranju domače naloge. Načrtovanje učencu omogoča, da se emocionalno in motivacijsko pripravi na samostojno opravljanje naloge ter spodbuja odgovornost do opravljanja. Mlajši učenci so praviloma še zelo odvisni od odraslih, a se s starostno stopnjo odvisnost postopno zmanjšuje. Že najmlajše je potrebno navajati na načrtovanje svojega dela, učenja in igre. Pri tem je zelo pomemben čas, ki ga učitelj nameni za dialog z učenci. Učenci v dialogu z učiteljem načrtujejo njim razumljivo nalogo, ki so jo sposobni opraviti sami, prav tako v dialogu z učiteljem in/ali sošolci reflektirajo že opravljeno nalogo.
Sodoben pouk učencem omogoča, da učenec z domačo nalogo izgrajuje/nadgrajuje znanja, spretnosti in veščine: si postavi cilje, poišče ustrezne vire, izbere in uporabi ustrezne učne strategije, ob tem reflektira svoj učni proces in samoevalvira učinke oziroma učne rezultate.
Opisno ocenjevanje v 1. in 2. razredu, Leonida Novak in Sandra Mršnik
Opisno ocenjevanje je oblika ocenjevanja, pri kateri se z besedami/besedno izrazijo učenčevi učni dosežki. V delavnici bodo predstavljena teoretična izhodišča opisnega ocenjevanja in predlogi za izvajanje le-tega pri pouku tujega jezika v 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju. Ukvarjali se bomo z izpeljavo temeljnih pojmov, kakor tudi s predlaganimi praktičnimi rešitvami načrtovanja, izvajanja ter ugotavljanja in vrednotenja znanja na zgodnji stopnji šolanja. V delavniškem delu se bomo preizkusili v tvorjenju kriterijev spremljanja in ocenjevanja, opisa dosežka ter opisne ocene. Delo bo potekalo v parih, v skupinah, preko praktičnega dela, razgovora, analize primerov in pojasnjevanja.
Didaktične igre pri naravoslovju – kemijska varnost, Andreja Bačnik in Nives Markun Puhan
»Didaktična igra je zabava, je pa tudi nadvse resno delo.« Prirejeno po Abbott in Rodgers
V delavnico bomo z uporabo najrazličnejših didaktičnih iger poglabljali in razširjali znanje, spretnosti in veščine vsebin kemijske varnosti, opredeljenih v učnih načrtih za predmeta Spoznavanje okolja in Naravoslovje in tehnika v osnovni šoli. Dejstvo je, da nas danes bolj kot kadarkoli obkrožajo mnoge različne snovi (kemikalije), da so del našega vsakdana in so prisotne tako rekoč v vsem, kar uporabljamo oz. kar nas obdaja. Mnoge izmed teh snovi predstavljajo manjšo ali večjo nevarnost za naše zdravje in okolje in so opredeljene kot nevarne snovi (nevarne kemikalije). In prav te naslavlja kemijska varnost za vse, posebej kemijska varnost otrok. Znotraj področja kemijske varnosti se bomo osredotočili predvsem na vrste nevarnih snovi, njihove lastnosti, potrebno zaščito, na varno rokovanje z njimi ter na pikograme za označevanje nevarnih snovi.
In zakaj didaktične igre? Didaktične igre so igri podobne dejavnosti, ki za učence vznemirljive, predstavlja zabavo in užitek, hkrati pa so premišljeno, načrtno in strokovno izbrane ter usmerjene v doseganje učnih ciljev. Organizirane in usmerjene so tako, da spodbujajo učenčevo pozornost, pomagajo pri razvijanju sposobnosti in pri učenju ter predstavljajo izkustveno učinkovit način izobraževanja. Pravila in vsebine didaktičnih iger so izbrane oz. določene, učitelj-ice jih lahko poljubno prilagajajo.
V delavnici bomo praktično preizkusili celo vrsto didaktičnih iger v kontekstu kemijske varnosti, od preprostih, klasičnih kot so kemijska varnost z ristancem, dominami in spominom, do zahtevnejših kot so npr. povej mi kaj sem; kockanje za kemijsko varnost; kemijsko varna nakupovalna košarica; dejstvo ali izmišljotina; miti ali resnice o kemijski varnosti…
Gibalne igre na razredni stopnji, Špela Bergoč in Urša Krajšek
»Igra že od davnine predstavlja eno od sredstev, s pomočjo katerega so naši predniki spoznavali načine, kako preživeti in kako si popestriti življenje. Danes igro uporabljamo kot sredstvo vzgoje in učenja, vendar ne več za preživetje, temveč za življenje.« (Pistotnik, 1990).
Pri pouku športa je igra zelo pomembno sredstvo predvsem na razredni stopnji, saj omogoča sproščeno in učinkovito učenje novih gibalnih nalog. Zaradi prijetnosti, ki jo nudi sodelovanje, je lahko ponovitev veliko in le-te omogočajo utrjevanje že naučenega. Tekmovalni naboj pa ponuja premagovanje vedno novih ovir in omogoča spontano ter ustvarjalno potrjevanje lastnih sposobnosti in gibalnega znanja.
Gibalne igre so igre, s katerimi lahko razvijamo celoten spekter gibalnih sposobnosti, podajamo različna gibalna znanja, so odlično razvedrilo in zabava, ob tem pa razvijajo pomembne veščine in človeške vrednote (sodelovanje, pomoč šibkejšemu, zdrava tekmovalnost, izražanje čustev, vključevanje v skupnost,…).
Izbor gibalnih iger je odvisen od namena in ciljev vadbe. V proces poučevanja morajo biti umeščene smiselno in preudarno, pravila morajo biti kratka in jasno predstavljena. Pri izboru iger moramo upoštevati tudi starost vadečih, spol, število vadečih, prostorske možnosti, razpoložljivost rekvizitov ter interes vadečih. V uvodnem delu je njihov osnovni namen ogrevanje in priprava telesa na obremenitve v nadaljevanju. Izbrana igra mora vključevati vse vadeče, gibanja so elementarna. Glavni del vadbene enote je namenjen učenju in utrjevanju, izbrane igre vplivajo na pridobivanje novih motoričnih informacij ali utrjevanje že znanih ter razvoj gibalnih sposobnosti. V zaključnem delu izbiramo tiste gibalne igre, ki vadeče umirijo in sprostijo.
V praktični delavnici bomo spoznali nekaj gibalnih iger, s katerimi lahko popestrimo pouk športa, ob tem pa dosegamo zastavljene cilje.
Igra je zabava, je pa tudi nadvse resno delo. (Abbott, Rodgers 2003).
Izdelava didaktičnih orodij pri vključevanju računalnika v pouk 1. VIO, Radovan Kajnc, Mojca Povoden in Boštjan Strnad
Z digitalnim opismenjevanjem učencev smo pričeli ob začetku šolskega leta v 1. razredu. Z aktivnostjo v računalniški učilnici smo preverili njihovo predznanje in zmožnost rokovanja z miško ter tipkovnico. Ugotovili smo, da se je večina učencev že srečala z digitalnimi napravami, vendar so bile spretnosti učencev pri rokovanju z digitalnimi napravami zelo različne. Nekaj učencev je sicer z večkratnim poskušanjem zagnala spletni brskalnik in poiskala videoposnetek ali igro, vendar nismo opazili sistematičnega pristopa k iskanju vsebin. Na osnovi ugotovljenega smo pripravili načrt smiselnega in sistematičnega vključevanja računalnika v pouk 1. razreda. Učenci so s pomočjo preprostih programov narejenih v Scratch-u urili uporabo miške in tipkovnice, spoznavali delovanje računalnika ter hkrati utrjevali učno snov pri različnih predmetih. Naloge smo ustvarjali učitelji sami ter jih prilagajali potrebam in zmožnostim učencev. Za program Scratch smo se odločili, ker gre za brezplačno orodje namenjeno tako učencem kot učiteljem. Program Scratch ponuja možnost kreativnega ustvarjanja saj lahko učitelji sami ustvarjamo didaktične programe za učence, učenci pa z njihovo uporabo spoznavajo okolje, ki ga bodo (glede na naše načrte) v drugem ali tretjem razredu tudi sami pričeli uporabljati kot ustvarjalci. Ko bodo učenci opismenjeni, bodo v programu Scratch utrjevali učno snov tako, da bodo sami ustvarjali animacije ali igre. S tem bodo razvijali tudi t. i. računalniško mišljenje, za katerega priznani strokovnjaki trdijo, da gre za ključno spretnost 21. stoletja.
Na delavnici se bodo učitelji preizkusili v izdelavi enostavnih didaktičnih programov, ki bodo takoj uporabni v njihovem razredu. S tem krepimo avtonomijo učiteljev, ki ne bodo več samo uporabniki že narejenih didaktičnih orodij, ampak tudi kreatorji in ustvarjalci le teh.
Prometna vzgoja/varna mobilnost in povezovanje z drugimi predmeti, Marta Novak
Na osnovi izhodišč pri oblikovanju ukrepov ter rešitev potrebnih za razvoj področja prometne vzgoje/varne mobilnost kot vseživljenjskega učenja v vzgoji in izobraževanju in skladno z Nacionalnim programom varnosti cestnega prometa 2013-2022 (2013) ter Obdobnim načrtom NPVCP za vsako leto v šolah izvajajo različne preventivne programe z namenom preprečiti, da bi bili mladi udeleženi in poškodovani v prometnih nesrečah. Kot drugo je pomembno ozaveščanje otrok o ravnanjih v različnih prometnih situacijah. Prometna vzgoja/varna mobilnost v vzgoji in izobraževanju (ang. road safety education all RSE) pokriva vse ukrepe z namenom pozitivnega vplivanja na prometne vedenje s poudarkom na (ROSE 25, 2005): pridobivanju znanja, informacij, razumevanju pravil in prometnih situacij ter zavedanju nevarnosti, izboljšanju spretnosti in vedenja preko treninga in izkušenj, oblikovanju, krepitvi ali spreminjanju stanja in prepričanj glede varnega ravnanja, zavedanju tveganja, osebne varnosti in varnosti drugih udeležencev v prometu.Prometna vzgoja/varna mobilnost in prometna kultura je VIZ kroskurikularno, medpredmetno, interdisciplinarno področje.
Vključena je na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, od vrtcev do srednjih šol in drugih zavodov. Skrb za razvoj prometne vzgoje in prometne kulture je temeljna naloga vseh strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Nacionalni program prometne varnosti/varne mobilnosti na področju vzgoje in izobraževanja in Kurikul za vrtce ter učni načrti predmetov v OŠ po celotni vertikali opredeljujejo cilje in vsebine prometne vzgoje, ki jo uresničujemo v sistemu vzgoje in izobraževanja. V osnovnih šolah imamo zastopane cilje in vsebine ter dejavnosti varne mobilnosti pri vseh predmetih in so z vidika izvedbenega kurikula del rednega in razširjenega programa življenja in dela na šoli.
Temeljna cilj prometne vzgoje v šolah je varno vključevanje in upoštevanje ter spoštovanje pravil ob spremstvu odraslega, varno vedenje v prometu kot pešec, kolesar, sopotnik v vozilu, upoštevanje in spoštovanje drugih udeležencev v prometu, oblikovanje in ohranjanje varnega vedenja v prometu in osvajanje moralnih norm pomembnih za varno odvijanje prometa.
V šolah želimo pri otroku razviti spretnosti in veščine za obvladovanje različnih prometnih situacij kot pešec, sopotnik, kolesar, usposobiti otroka za izbiro situacij, ki mu zagotavljajo največjo varnost ter za čim bolj varno vedenje v različnih prometnih situacijah ter usposobiti učenca v osnovni šoli za opravljanje kolesarskega izpita in varno vedenje v prometu kot kolesar ter razviti odgovoren odnos do sebe, do drugih ljudi in okolja ter moralne norme, pomembne za varno odvijanje prometa.
Prvi koraki v kritično pismenost, Polona Legvart in Vida Vončina Vodeb
Na delavnici bomo izvedli primer učne ure razvijanja kritične pismenosti v kontekstu medpredmetne obravnave oglaševanja. V zaključku delavnice bomo skozi razpravo podelili izkušnje z razvijanjem kritične pismenosti v 2 razredu. Kritične pismenosti je zasnovana na Freirovi ideji, da je »branje besed je branje sveta«. Osrednje je spoznanje, da je jezik skupaj z drugimi načini sporazumevanja eno ključnih osi po kateri se v družbi vzpostavljajo razmerja moči, zato s kritično pismenostjo ciljamo na razvoj zmožnosti za etično občutljivo refleksijo in ustvarjanje z besedili. Delavnica bo praktično predstavila enega najbolj razširjenih kurikularnih modelov kritične pismenosti, ti. Model štirih virov pismenosti (Luke and Freebody, 1999), ki ga najdemo v praksi najbolj uspešnih izobraževalnih sistemov (Avstralija, Finska, Kanada). Model je didaktično usmerjen v navezovanje na izkustveni svet učencev, ter v razvijanje njihove zmožnosti, da zastavljajo kritična vprašanja o razmerju med besedilom, sabo in svetom. Spoznali bomo, kako skozi različne dejavnosti z besedili razvijati zavedanje, da besedila vplivajo na naše ideje in predstave, ter da lahko v besedila podvomimo, smo kritični in jih tudi ustvarjalno preoblikujemo.
Učenje veščin prve pomoči v 1. VIO in vpliv na razvoj socialnega čuta pri učencih, Sandra Svetina
Živimo v času, ko je izrednega pomena, da učence učimo medsebojnega spoštovanja, sodelovanja, solidarnosti, pripravljenosti pomagati, s čimer krepimo njihov socialni čut. Vse to lahko združimo z učenjem veščin prve pomoči, kjer učenci cilje dosegajo skupaj, se povezujejo, pomagajo sebi in drugim in se učijo ravnati v različnih situacijah, ko nekdo drug ali sami potrebujejo pomoč.
Na delavnici bo praktično predstavljenih več primerov, kako učencem 1. VIO približati vsebine prve pomoči in kako te vsebine izvajati pri pouku – kot nadgradnja učnih vsebin ali kot del dneva dejavnosti: koga prosimo za pomoč, ko smo sami; kako pristopimo do nekoga, ki pomoč potrebuje; komu pomagamo; kdaj kličemo 112 in kdaj ne; katere informacije moramo pri klicu na 112 posredovati in kako pravilno oskrbimo lažje poškodbe, znane vsem učencem (piki, krvavitev iz nosu, praske in odrgnine, ugriz živali, opekline, zastrupitve, stabilni bočni položaj, zlom podlahti) (Svetina, 2016). Vse te vsebine in še veliko drugih pa lahko z učenci sistematično obravnavamo tudi v okviru interesne dejavnosti. Predstavljeni bodo učni pripomočki in učni listi, do katerih imajo učitelji dostop in jim pri podajanju omenjenih vsebin delo olajšajo.
Preko konkretnih primerov bomo spoznavali, kako pri učencih preprečiti, da bi razvili strah, ki ga odrasli zaradi pomanjkanja znanja iz prve pomoči večkrat čutimo in se ne ustavimo, da bi pomagali. Razmišljali bomo, kako naj jih opremimo z znanjem prve pomoči in jih motiviramo, da bodo tudi v prihodnosti ohranili interes za krepitev in nadgradnjo znanja, ki je znanje za življenje. Dajmo jim moč, da bodo na svoji poti znali poskrbeti zase in pripravljeni ponuditi pomoč sočloveku, če bo to potrebno.
Razvijanje multimodalne pismenosti z učenci na razredni stopnji, Dragica Haramija in Janja Batič
Slikanica kot posebna oblika knjige ne sodi le v književnost, temveč prav na presečišče književne in likovne umetnosti. Uvrščamo jo med multimodalna besedila/dela, saj bralca nagovarja z dvema različnima kodoma sporočanja, to sta jezikovni (besedilo) in likovni (ilustracije) kod, pri čemer je besedilni del navadno manj obsežen od slikovnega in ne presega 1800 besed. Vsaka slikanica ima tri osnovne sestavine, in sicer besedilo, ilustracije in vsebinsko-oblikovni odnos med njima, ki ga imenujemo interakcija. Predstavljena bodo različna slikaniška besedila, ki jih bomo delili na leposlovna in informativna; predstavili temeljne značilnosti besedilnega in ilustrativnega dela slikanice ter poudarili posebnosti slikanice (parabesedilo, intraikonično besedilo). V drugem delu bo predstavljeno multimodalno branje slikanice z analizo, sledijo ugotovitve o tem, do kakšne mere ilustracije spreminjajo pomen besedila in kako besedilo vpliva na ilustracije.
Prvi del bo izveden kot predavanje – uvod v teorijo slikanice; podane bodo osnovne smernice branja slikanic s predstavitvijo izbranih (čim bolj raznolikih primerov). Drugi del bo potekal delavnično, udeležencem bomo razdelili kakovostne slikanice in jim pomagali pri multimodalni analizi. Slikanice bodo izbrane po principu kakovosti, raznolikosti oblik (oblikovno ločene ilustracije in besedilo; besedilo in ilustracije so popolnoma povezani; slikopis), raznolikosti vsebin (leposlovne in informativne vsebine), uporabe ter interpretacije simbolov (v besedišču in v ilustracijah) ipd. Šele ko odrasli (učitelj_ica) podrobneje analizira besedilni in ilustrativni del slikanice, lahko sledi niz vprašanj, ki se tičejo obeh kodov sporočanja (ki so tudi zahtevnostno stopnjevana) in z otroki/mladimi bralci sestavlja pomene, kar je temelj multimodalne pismenosti.
Arheologija v šoli - medpredmetno povezovanje, Tatjana Krapše, Bojana Drufovka in Adrijana Likar
V delavnici želimo prikazati način poučevanja, ki sledi cilju, da so otroci ustvarjalni, aktivni in kritični pri reševanju problemov. Sklop prikazuje kako smiselno povezovati pridobljena znanja v vsakdanjem življenju. Znanja na različnih predmetnih področjih tudi sicer povezujemo tako, da postanejo otrokom čim bolj blizu, zato sva dovzetni za aktualne dogodke in pozorni poslušalki želja in interesov otrok. Iz tega razloga z njimi okvirno načrtujeva pouk. Učitelju pa ostane potem natančno načrtovanje v skladu z Učnimi načrti, organizacija dejavnosti in spodbujanje uspešnega učenja vsakega posameznika v učnem procesu. Vedno sva pozorni na prilagajanje učno-vzgojnih pristopov glede na individualno različnost učencev. Ob tem slediva novostim razvoja teorije in prakse na področju poučevanja, a ohranjava lastno indentiteto. V prikazanem sklopu nama je bil glavni cilj, poleg vseh zapisanih v Učnih načrtih, da bi se vsak udeleženec učnega procesa počutil uspešnega in potrebnega za realizacijo zastavljenega dela.. Tak način dela pritegne pozornost vsakega posameznika in kar otrok naredi sam zagotavlja trajnejše znanje.
Pri medpredmetnem povezovanju je za naju najpomembnejše poznavanje učencev v procesu učenja in želja, da pri tem poskrbiva za vsakega posameznika. Zato slediva elementom formativnega spremljanja. Šele nato sledi načrtovanje, izhajajoč iz dobrega poznavanje aktualnih Učnih načrtov. Na delavnici bova osmislili zakaj je prav nekatere medpredmetne povezave načrtovati že pred začetkom šolskega leta, druge pa se »zgodijo« potem, ko dobro spoznava otroke, oz. se za to »pojavijo« ustrezne okoliščine.
