Tematske steze

1. Učenje in poučevanje

Moderatorka dr. Fani Nolimal, Zavod RS za šolstvo

Uvodno predavanje dr. Majde Cenčič, Univerza na Primorskem
Nekateri izzivi pouka v inkluzivnem učnem okolju

Somoderatorke: mag. Marjeta Doupona, Pedagoški inštitut,
mag. Katica Pevec Semec, Zavod RS za šolstvo
mag. Sonja Zajc, Zavod RS za šolstvo

Učenje je temeljni proces, na katerega sta osredotočena vzgoja in izobraževanje. Učni dosežki kot rezultat učenja so predmet pozornosti vseh deležnikov v VIZ in podatki o dosežkih lahko predstavljajo izhodišče za refleksijo ter razvoj in izboljšave v procesu učenja in poučevanja. Ko govorimo o učnih dosežkih, velja poudariti, samo znanja, ki ga udeleženci pridobijo pri različnih temeljnih predmetih, temveč so to lahko na primer tudi razvoj socialnih spretnosti, socialnih in državljanskih kompetenc, digitalne pismenosti ali gibalnih spretnosti. Učenje otrok/učencev/dijakov lahko spremljamo in evalviramo na različne načine, na primer prek ocen učiteljev, rezultatov eksternih preverjanj in ocenjevanj znanja (nacionalno preverjanje znanja v osnovni šoli ter splošna in poklicna matura v srednji šoli), spremljanja napredka v določenem časovnem intervalu, kvalitativnih opažanj učiteljev, s spremljanjem govornih zmožnosti, socialnih spretnosti, učnih spretnosti, delovnih navad ipd. Lahko pa učenje spremljamo tudi kot proces, ki vpenja učenca od začetka učnega procesa, torej od postavljanja ciljev pa vse do njihovega doseganja, in mu na tej poti omogoča refleksijo o mejnikih in procesu.

Čeprav je učenje in poučevanje postala sintagma, v kateri procesa praviloma stojita skupaj, ju je mogoče v žarišče pogleda postaviti ločeno. Poti za izboljšave in razvoj šol je tako mogoče iskati tudi s pomočjo refleksije podatkov o procesu poučevanja, kjer je pozornost osredotočena na vzgojiteljevo/učiteljevo dejavnost v razredu (in izven njega) in ne na učenčevo/otrokovo dejavnost. Viri podatkov so lahko učitelji sami, lahko pa posežemo tudi po drugih virih, hospitacijah kolegov, hospitacijah ravnatelja, povratnih informacijah otrok/učencev ipd.

Kako s samoevalvacijo sistematično izboljšujete procese in rezultate učenja in poučevanja? Posebej nas zanimajo prakse samoevalvacije in sistematičnega izboljševanja procesov učenja in poučevanja na ravni celotne šole oziroma vrtca, temelječe na rabi različnih podatkov, in tiste, pri katerih si pomagate z IKT-orodji.

V okviru prizadevanj po izboljšanju kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa v zadnjih letih v ospredje vse bolj prihaja tudi pomen fizičnega prostora (kot del 'prikritega kurikula' oziroma kot 'tihi vzgojitelj' ali 'tretji učitelj' v vrtcu in šoli). Zato nas zanimajo tudi prakse, pri katerih ozaveščate pomen prostora za proces poučevanja in poučevanje izboljšujete s spremembami v prostoru (igralnici, učilnici idr. notranjih in zunanjih prostorih vrtca in šole).

V luči prizadevanja za povečanje kompenzacijskega učinka, ki naj ga vzgoja in izobraževanje nudita predstavnikom iz ranljivih skupin, nas posebej zanimajo prakse samoevalvacije in sistematičnega izboljševanja, ki so osredotočene na predstavnike ranljivih skupin, npr. na otroke s posebnimi potrebami, otroke, katerih materni jezik ni slovenski, otroke iz ekonomsko prikrajšanih družin ipd.

 

2. Klima in kultura

Moderatorka Klaudija Šterman Ivančič, Pedagoški inštitut

Uvodno predavanje dr. Alenke Polak, Univerza v Ljubljani
Timsko delo kot dejavnik oblikovanja sodelovalne šolske kulture

Somoderatorka dr. Brigita Rupar, Zavod RS za šolstvo

Šolska kultura je specifična celota medsebojno povezanih ustaljenih vedenj in drugih nematerialnih in materialnih vidikov, ki izhajajo iz prepričanj in vrednot o tem, kako je treba razumeti znanje, učenje, poučevanje, ocenjevanje, katere pravice in dolžnosti imajo posamezni udeleženci procesa VIZ, kako je treba razumeti disciplino, kakšen naj bo odnos med otroki/učenci/dijaki in vzgojitelji/učitelji.

Kako se v vaši šoli/vrtcu odraža (samo)evalvacijska kultura? Kako jo vzpostavljate in vzdržujete? Zanimajo nas prakse, v katerih beležite pozitivne učinke na institucionalno klimo in kulturo. S katerimi praksami reflektirate institucionalno kulturo in klimo in ju načrtovano razvijate? Kako v praksi reflektirate vloge udeležencev in načrtno spodbujate participacijo na vseh ravneh: otroka/učenca v oddelku in vrtcu/šoli ter vzgojitelja/učitelja v kolektivu? S kakšnimi praksami razvijte dobre medsebojne odnose med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa? (Kako npr. skrbite za pretok informacij, vzpostavljate prostore skupnega, zaupanje, dobro počutje vseh udeležencev ipd.) Kako izgrajujete (samo)evalvacijsko kulturo v šoli/vrtcu z namenom vzpostavljanja učeče se skupnosti? Kako zaposlene v vrtcu/šoli motivirate za spremljanje kakovosti in uvajanje sprememb?

 

3. Vodenje

Moderatorka dr. Mateja Brejc, Šola za ravnatelje

Uvodno predavanje dr. Andreja Korena
Odgovornost in priložnosti vodenja kakovosti

Somoderatorke:dr. Vera Bevc, Zavod RS za šolstvo,
Saša Grašič, CPI,
Sanja Gradišnik, Šola za ravnatelje

Ravnatelj v slovenskem prostoru običajno v eni osebi združuje pedagoško in poslovodno vodstveno vlogo. Vodenje v šoli in vrtcu torej vključuje tako vodenje procesov učenja in poučevanja kot tudi kadrovsko, finančno in organizacijsko vodenje. Tako ima ravnatelj pomembno vlogo tudi pri ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti s samoevalvacijo, ki mu jo nalaga tudi zakonodaja.

Vodenje v šoli ni omejeno samo na formalno ravnateljevo vlogo, ključna je ravnateljeva vloga pri vzpostavljanju klime, naklonjene samoevalvaciji, pri izgradnji evalvacijske kulture šole in vrtca, pri motivaciji za dvig kakovosti. Tako naj ravnatelj tudi v vodenje in izvedbo samoevalvacije vključuje vodje aktivov, razvojne skupine, skupine/komisije za kakovost in vse druge strokovne delavce. S tem skrbi za krepitev evalvacijske kulture šole in vrtca, predvsem pa za prevzemanje odgovornosti vseh za dvig kakovost. Zaposlene mora v okviru samoevalvacije povezovati pri določanju prednostnih nalog, načrtovanju, izvedbi in evalvaciji izboljšav, hkrati pa dejavnosti smiselno povezati z načrtovanjem in izvedbo vseh dejavnosti šole ali vrtca.

Posebej nas zanimajo prakse vodenja izbire prednostnih področij in ciljev uvajanja izboljšav na ravni šole/vrtca, prakse vodenja, usmerjanja samoevalvacije, spremljanja doseganja zastavljenih ciljev. Zanimajo nas tudi prakse, pri katerih ste si delo olajšali z IKT-orodji.

 

4. Profesionalni razvoj

Moderatorka Brigita Žarković, Zavod RS za šolstvo

Uvodno predavanje dr. Milene Ivanuš Grmek, Univerza v Mariboru
Profesionalni razvoj učiteljev

Somoderatorka dr. Zora Rutar Ilc, Zavod RS za šolstvo

Vzgojno-izobraževalni proces temelji na strokovnih delavcih. Njihova usposobljenost je tako ključna za kakovost procesa, vendar usposobljenost ni statična kategorija, saj se zahteve do strokovnih delavcev nenehno spreminjajo. Spreminjajo se okoliščine, v katerih se odvija vzgojno-izobraževalni proces, spreminjajo se tudi pedagoške paradigme, zato je nujno, da se skladno z družbenimi zahtevami in zahtevami institucije ter lastnimi uvidi profesionalno razvijajo tudi zaposleni v VIZ.

Kako v šoli/vrtcu z različnimi oblikami profesionalnega razvoja krepite zmožnosti učiteljev za uvajanje izboljšav in samoevalvacijo? Kako ste odgovorne v šoli/vrtcu sistematično usposabljali za razumevanje kakovosti, za odnos do kakovosti ter za njeno krepitev in evalvacijo? Zanimajo nas tudi prakse, s katerim uspešno spodbujate in usposabljate učitelje/vzgojitelje za izvajanje samoevalvacije lastnega dela; kako usposabljate učitelje za refleksijo VIZ-procesa in rezultatov poučevanja (na primer na podlagi podatkov NPZ ali mature; rabe ocenjevalnih lestvic in drugih pripomočkov za ugotavljanje kakovosti v vrtcu/šoli)? Zanimajo nas tudi prakse sistematičnega evalviranja, načrtovanja in izgrajevanja ter ponovnega evalviranja usposobljenosti strokovnih delavcev za izbrano področje na ravni celotne šole/vrtca (npr. digitalne kompetence učiteljev, poučevanje za kritično mišljenje itd.). Ali za usposabljanja uporabljate IKT-orodja?

 

5. Sodelovanje z déležniki

Moderatorka: dr. Tatjana Ažman, Šola za ravnatelje

Uvodno predavanje Davida Rupnika, Zveza aktivov svetov staršev Slovenije
Odnosi med starši in učitelji – pomemben steber kakovosti v šoli
ter Karmen Strah in Klemen Peran, Dijaška organizacija Slovenije

Somoderatorka dr. Mihaela Zavašnik Arčnik, Šola za ravnatelje

Šola in vrtec, v katerih se vsakodnevno srečujejo otroci/učenci in vzgojitelji/učitelji, ne delujeta v izolaciji. Vpetost družine v vzgojno-izobraževalni proces se kaže kot pomemben vidik kakovosti, saj so starši pomembni partnerji v tem procesu, tako v vrtcu kot v šoli. Povezovanje z lokalno skupnostjo po eni strani bogati šolo, po drugi strani pa se šola odziva na potrebe skupnosti, jo s svojim delovanjem plemeniti in s tem osmišlja dejavnosti v vrtcu/šoli.

Zanimajo nas dobre prakse povezovanja s starši in z lokalno skupnostjo (npr. društva, zavodi, prostovoljne organizacije, gospodarske družbe, druge vzgojno-izobraževalne institucije, zdravstveni domovi, svetovalni centri) ter s širšim nacionalnim in mednarodnim prostorom v luči procesa samoevalvacije in krepitve kakovosti v šoli/vrtcu. Nujen vidik teh praks predstavlja načrtni razmislek o tem, na kakšen način takšno sodelovanje prispeva h kakovosti dela v šoli ali vrtcu. Zanimajo nas tudi prakse, s katerimi načrtno dvigujete raven motivacije zaposlenih za sodelovanje z deležniki.

Zanimajo nas tudi prakse vrtčevske/šolske samoevalvacije, pri katerih so lokalno okolje ali starši vir podatkov, na katerih utemeljujete proces izboljšav. Ali pri tovrstnem sodelovanju uporabljate IKT-orodja?

Med naštetim nas zanimajo tudi prakse in izkušnje sodelovanja vrtca in šole z ustreznimi deležniki v lokalnem okolju in na nacionalni ravni pri načrtovanju gradnje, prenavljanju, vzdrževanju in opremljanju vrtca oziroma šole.